Skromen predlog za dokončno rešitev vseh težav slovenske države

Jože Vogrinc

19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Javna pamet

Finančni strokovnjaki, od gospodarjev IMF in OECD prek EU do Financ, Odmevov in Pogledov Slovenije, soglašajo: naša (hm?) država mora takoj pomiriti finančne trge, potem pa sanirati banke. Prvo naredi tako, da vnese v ustavo fiskalno pravilo, drugo tako, da hitro proda, kar bo le kdo hotel kupiti od državnega premoženja. Z drugim dejanjem spodnese gospodarski temelj za samostojno politiko, s prvim odpoved samostojni politiki vpiše v ustavo. Z obojim skupaj postane Slovenija marksistična država. Ravna namreč po znamenitem nasvetu iz filma bratov Marx: človeku, ki je zašel v finančne težave, svetujejo, naj si najame advokata, in ko dojame, da bo potem še zmeraj v težavah, ga prepričajo, da bo imel vsaj advokata. Slovenija je na točki, ko se država odpoveduje materialnim možnostim za vpliv na blaginjo državljanov in lasten obstoj, obenem pa v ustavo vnaša kot prvo skrb blaginjo svojih upnikov, »finančnih trgov«. Kaj nam ostane? Nam nič. Ostane pa država.

Taka država nam bo, kot vidimo, le v strošek in v napoto. Brez premoženja, skrčena na vzvod upnikov za discipliniranje državljanov. Izpeljimo očiten sklep: čim prej se je znebimo! Ko države ne bomo imeli več, se tudi zadolževati ne bo več mogla!

Ali niste nikoli pomislili, da bi z ukinitvijo države slovenski davkoplačevalci pridobili neprimerno več kakor z ukinitvijo nekaj ministrstev, s čimer je bodro začela že prejšnja vlada (bila je sramežljiva in je temu rekla uravnoteženje financ)? Le pomislite: kaj je ukinitev kulturnega ministrstva proti ukinitvi zunanjega, obrambnega ali finančnega ministrstva? In kaj je ukinitev nekaj ministrstev proti ukinitvi vsega državnega aparata? Ali se zavedate, da bi slovenski davkoplačevalci tako prihranili milijarde evrov?! Brez obrambnega ministrstva Slovenija ne bi več pošiljala vojakov na nevarne »mirovne misije«, njeni uradniki pa se ne bi mogli zapletati v afere z orožjem. Brez zunanjega ministrstva si večne sramote sodelovanja v »misijah« ne bi bili mogli niti nakopati (koliko bi prihranili že z zaprtjem vseh diplomatskih predstavništev v tujini!). Brez finančnega ministrstva se Slovenija tudi zadolžila ne bi!

Varčni slovenski davkoplačevalci so si na tihem že zdavnaj izračunali, da se samostojna država ne splača. Niso pa si upali tega javno povedati. Zato pa smo mi tukaj, da zasebno pamet spravimo v javni obtok!

Vem, da se zdaj sprašujete, kako bomo brez svoje države. Najpreprostejša rešitev je, da se neposredno podredimo Bruslju. Kot vidite, nas zdajšnja oblika podrejanja s posredništvom lastne države stane veliko denarja in živcev, učinki pa so nazadnje enaki, kakor če bi nas upravljali neposredno iz Bruslja. Mnoge demokratične države v svetu poznajo teritorije, ki so neposredno podrejeni osrednji oblasti. Slovenija bi z odpovedjo državnosti in razglasitvijo za teritorij EU pridobila vrsto prednosti. Izognili bi se vsem ovinkom in zamudam pri usklajevanju zakonodaje. Bili bi v punčici očesa svojih gospodarjev in končno bi se uresničile sanje naših politikov in medijev: Slovenija bi postala prepoznavna! To bi postala prav, če bi se sama ukinila – prva v EU in poučen zgled vsem drugim »samostojnim državam«. Tako bi bili končno enkrat v konici razvoja, v konici napredka. In nazadnje, čeprav ne najmanj pomembno: ne bi nam bilo treba vsak dan gledati obrazov naših politikov, ki smo se jih naveličali, in izgubljati časa s spremljanjem medijev, ki se ukvarjajo z njimi.

Ali niste nikoli pomislili, da bi z ukinitvijo države slovenski davkoplačevalci pridobili neprimerno več kakor z ukinitvijo nekaj ministrstev?

Nobenega prepričljivega razloga tudi ni, zakaj zgubljati čas s preoblikovanjem državnega premoženja, z ustanavljanjem slabe banke in vso to navlako. Veliko preprosteje bo in prodaja našega skupnega premoženja bo veliko bolj pod javnim nadzorom, če vse skupaj, od državnih podjetij prek bank do premičnega in nepremičnega premoženja države (gradove, stavbe v Ljubljani, vozni park, zemljišča, tehniko, storitve javne uprave, dolgove itn.), prodamo na javni dražbi: hitro, pregledno, enkrat za vselej, najboljšemu ponudniku. Z nekoliko spretnosti lahko s tem odplačamo lep del dolgov. Preostali dolg bi verjetno najlažje poplačali, če damo nekaj kosov slovenske zemlje v dolgoročni najem, na primer Triglavski narodni park ali Dolenjsko z Belo krajino. Prepričan sem, da bi se RKC državotvorno vključila v ta projekt: gozdove in drugo premoženje bi prav tako prodala z javno dražbo, duhovščina pa bi sledila Frančiškovemu zgledu in se, razbremenjena posvetne lastnine, spet zbližala in pomešala s slovenskim ljudstvom.

Vem, da vas malo skrbi, kam z vsemi nami, ki smo zaposleni pri državi. Pa saj rešitve že poznamo in jih prakticiramo! Ene spravimo v pokoj, druge na zavod. Zakaj bi se nam moralo goditi drugače kakor vam? Najsposobnejši so že v Bruslju, v IMF, v OECD itn., druga liga pa bo prevzela svetovalske in menedžerske posle v slovenskih izpostavah EU in korporacij. Preostali se bomo tako kot doslej tolažili z zavestjo, da so naši predniki preživeli brez države tisočletje in pol: s pridnim delom, tiho in ponižno. Brez politikov, brez medijev, brez inteligence, s prgiščem pregovorov za vsako rabo. Za danes je primeren, recimo, tale: »Kdor hitro da, dvakrat da!«