Domina

Janko Lorenci

10. 5. 2013  |  Mladina 19  |  Kolumna

Janša je ob prodajanju naših obveznic tvitnil, da si denar vedno sposojajo levičarske vlade. Vendar ni niti čivknil, da običajno prav neumnost in nesposobnost desnih vlad, Janševe zagotovo, ustvarita razmere, zaradi katerih si je treba denar sploh sposoditi. Nič ni rekel niti o tem, da je k nam naravnost vabil zloglasno trojko, pač tudi zato, da bi si pod njenim patronatom podaljšal vladanje. Zdaj, znova v opoziciji, bo v svoji stari izsiljevalski maniri očitno spet zganjal politiko čim slabše, tem boljše. To iz koristoljubja, nevednosti ali golega užitka počne tudi pleme katastrofikov, raznih grahkov, mastenov, vehovarjev itd. Zanje in tudi za profesionalne tuje krokarje bi bilo dobro vedeti, kdo so in kdo jih financira. Ampak mnogi mediji jih zgolj vabijo k besedi, potem pa pobožno poslušajo.

Poleg lastnih težav nas čedalje bolj mučijo še zunanje grožnje. Vedno jasneje se kaže, da je mrhovinarsko sodelovanje zloglasnih trgov, ameriških bonitetnih agencij, vrhov Unije, IMF, nekaterih vlad … pri skubljenju držav v težavah močan element krize v EU. Prepletajo se slabo pregledne igre; Amerika kot da hote slabi EU, v tej pa močnejši severozahod pritiska na ogroženo južno obrobje, se pravi tudi na nas. Gre za nekakšno notranjo kolonizacijo, ki ugonablja osnovno idejo evroskupnosti.

Trgi in Unija zdaj marljivo telovadijo tudi na Sloveniji, čeprav so nekatere druge članice precej na slabšem. Kot da bi se urili za Španijo. Tako na lastnem hrbtu krepko čutimo, da mitski mednarodni trgi pomenijo izsiljevanje, namerno uničevanje in slabljenje. EU nam pri tem ni v zaščito. Nasprotno, zdi se, kot da hoče priti k nam v obliki trojke, hoče, da prosimo za pomoč, se zadolžimo in postanemo popolnoma odvisni, nesuvereni.

Drama z nedavno prodajo obveznic je pokazala marsikaj.

Res se je slabo dodatno zadolževati, zlasti po tako visoki ceni. Toda vladna dilema je bila v osnovi preprosta: ali se krepko zadolžiti in plačati nekaj več za obresti ali pa se sprijazniti s prihodom trojke in njenim dolgotrajnim mrcvarjenjem. Ali ali.

Odločitev ni bila težka. Pomembno je bilo, da pridemo do zajetne vsote denarja in tako dobimo čas in mir (ker pač ne bomo potrebovali denarja špekulantov, EU, trojke) za urejanje notranje godlje, ki smo jo seveda zakuhali sami. Treba se je bilo znebiti žiga padajoče domine, ki nam ga nasilno vtiskujejo. Pritisk špekulantov in lastne eujevske domovine bi se brez tega neizbežno nadaljeval in nas spravil v nemogoč položaj, v katerem bi postali še bolj napadalni tudi notranji razbijači – opozicija, katastrofiki, škodoželjni mediji … Notranja razrvanost pa bi še okrepila zunanji pritisk. To pogrezanje je bilo treba ustaviti,

Vlada je torej ravnala prav, ko se je zadolžila. Morda bi se morala še bolj. Samo s pridnimi, trgom in Bruslju všečnimi ukrepi se ne bi zmazala, pritisk ne bi popustil. Z »zalogo« likvidnosti jim bo mogoče mirno reči: ne potrebujemo vašega denarja. To nas lahko pred pritiski zavaruje neprimerno bolj kot drugi zlajnani signali tujini, nekateri izrazito škodljivi, na primer zlato fiskalno pravilo.

Povpraševanje po naših obveznicah je bilo veliko. To govori dvoje. Prvič, da nismo v tako brezupnem položaju, kot ga v en glas slikajo mediji, špekulanti, komisija EU, domači krokarji itd. Drugič, padli smo v umazano igro, v izsiljevanje in sleparjenje na visoki ravni: najprej nas namalajo maksimalno črno, potem z dobičkom na veliko kupujejo naše obveznice.

Res smo se predvsem sami zrinili v težave. Toda zdaj nas tudi od zunaj dodatno in grdo tlačijo v blato. Leporečja in hinavščine je ogromno; ne gre samo za to, da nam ponemčena EU vsiljuje prehitro in pretirano zategovanje pasu, ampak predvsem za špekulantsko mašino nemških, avstrijskih in drugih evropskih bank, ki se, podprte od svojih vlad, umikajo iz puščave, nastale po poku balona, ki so ga same omogočile.

Unija nas ne obravnava kot enakopravno članico, nasprotno. Naš odnos do nje se bo moral temeljito spremeniti; treba bo ostro presekati z dosedanjo mešanico ravnodušnosti in servilnosti, ki nas je pripeljala v položaj, da slabo izkoriščamo prednosti, ki nam jih EU še ponuja, in se ne znamo upreti stvarem, ki nam jih vsiljuje v našo škodo. Imamo vso pravico do trde obrambe, po potrebi tako drastične, kot je opustitev evra, iskanje cenejših posojil kje v Aziji, grožnja z izstopom. Sicer utegnemo res postati Grčija. Lahko ostanemo diplomatsko vljudni, a to nam ne bo koristilo, če za tem ne bo načrta, hrbtenice in pripravljenosti skrajne poteze tudi uresničiti. Vse troje nam vsiljuje stiska.

Če bo obramba navzven argumentirana, trdna in po potrebi demonstrativna, si lahko vlada pridobi nekaj posluha vrhov Unije, pa tudi podporo lastnega prebivalstva. Sicer bo hudo kaznovana z obeh strani.

Na ključno vprašanje, ali bo vlada koristno izrabila drago kupljeni denar in čas, še nimamo odgovora, prezgodaj je. Odgovor bo pozitiven, če bo prav reagirala na zunanje pritiske, poiskala ravnotežje med varčevanjem in spodbujanjem ekonomskega okrevanja in izvedla resen zasuk k večji družbeni pravičnosti, enakomernejši razdelitvi kriznih bremen, bolj pravni državi. Druge poti do zaupanja in s tem do političnega preživetja nima.

Ta vlada je sicer predvsem tehnokratski gasilec požara v hiši (prodaja obveznic je tipičen primer za to), vendar v tej vlogi izjemno pomembna. Pokazati pa bo morala tudi družbeno občutljivost. Če bo taka, si bo zaslužila podporo, ne pa samo slepo, kar mazohistično naskakovanje, tako značilno ta čas.