V precepu

Janko Lorenci

17. 5. 2013  |  Mladina 20  |  Kolumna

Do vlade Bratuškove ni treba gojiti simpatij. Vendar si zasluži nekaj razumevanja in potrpljenja. Tu so že štiri leta krize, luknje, ki jih je za sabo pustila Janševa vlada, pomanjkanje časa, hudi zunanji pritiski iz »nemške« EU, nasprotja v koaliciji. Ključnima članoma vlade manjka tudi izkušenj, iz česar med drugim izvirajo komunikacijske težave nove oblasti.

A čeprav smo razumevajoči, se vlada pri sestavljanju reševalnega programa zelo lovi. Za to je poleg naštetega kriva tudi nejasna identiteta koalicije. Njen profil je meglen in notranje protisloven. To je staro-nova in hkrati desno-leva oblast, če štejemo, da je DL v ključnem ekonomsko-socialnem pogledu kljub Šušteršičevemu porazu izrazito desna stranka. Res pa je tudi identiteta oziroma proklamirana levost SD in PS zelo medla, še zlasti pri PS. Besedna pripadnost levici, spoštovanje partizanstva, večja libertarnost od desnice … so premalo za prepričljivo levo držo.

Zato od te vlade ne gre pričakovati ukrepov v prid množic, ki bi izvirali iz nazorsko-političnih usmeritev. Še zlasti, ker kriza in EU silita oblast v socialno boleče poteze. Če kaj, jo lahko v bolj »leve« ukrepe prisili predvsem razmislek o političnem preživetju – kako bodo reagirali volivci. A pri tem jo trojka et consortes ženejo v prav nasprotno smer. To je hud precep.

Položaj je zagaten tudi, če ga pogledamo dolgoročno. Iz EU nam napovedujejo dolgotrajno upadanje BDP in tudi neredki domači ekonomisti, ki ne spadajo med katastrofike, mislijo, da smo padli v spiralo ekonomskega pešanja, ki se zlepa ne bo končalo. Upajmo, da se motijo. Če napovedi v glavnem držijo, pa je pred nami obdobje dolgotrajnega nazadovanja, naraščajoče revščine in vsakovrstnih napetosti. To je materialno in psihološko drugačna perspektiva kot doslej, ko se je v glavnem verjelo v začasnost krize. Ta prelom riše pred nami kopico nevarnosti in utegne zelo vplivati na kolektivno občutenje in ravnanje.

Po svoje pa prodor zavedanja o globini in možni dolžini krize vsaj za zdaj lajša sporazumevanje o nekaterih neizbežnih ukrepih. To se že kaže v mehkejših stališčih sindikatov, morda tudi v usihanju protestov. A prav zato se lahko iz oblasti, ki ne bi razumela sporočil krize in dosedanjih protestov, namesto ravnotežij iščoče vlade razvije nekakšna notranja trojka, ki bo prihod zunanje trojke sicer odvrnila, a na lastno pest izvajala uničevalno politiko, znano iz Grčije, Španije, Portugalske, ki kljub zategovanju pasu tonejo naprej.

To je resna nevarnost in recept za nagel propad razvojnih perspektiv Slovenije, pa tudi sedanje oblasti. Mediteranski protikrizni vzorec je dokazano škodljiv. Če nam ga bo EU hotela vsiliti konec tega meseca, češ da domači protikrizni ukrepi niso ustrezni, se bo morala naša vlada temu upreti, saj se bo potrdilo, da nas imajo za poskusnega kunca.

V takem primeru bomo videli, ali ima vlada kaj hrbtenice in ali smo dobili dovolj solidno ekipo, ki noče iti po poti zunanje trojke ali trde roke in pospešene neoliberalizacije, kakor je to hotel Janša. Naloga te vlade je, da nevtralizira zunanje pritiske, polagoma oživi gospodarstvo (med drugim z dobro usmerjenimi investicijami) in ne razdre socialnega tkiva.

To je težavna, a načeloma še vedno izvedljiva naloga. Otežuje jo ubijalska in pogosto trapasta kritika, ki se je pri priči usula na vlado z vseh strani. Navedimo nedolžnejši primer: mojster Bobovnik je finančnega ministra v Odmevih sugestivno vprašal, ali bo odstopil, če Bruselj ne bo sprejel slovenskega reformnega programa. Bruselj je za Bobovnika očitno božanstvo, dobrotno in nezmotljivo, čeprav nas pomaga tlačiti v blato.

No, vlada kljub takim in podobnim kritikam niti ni začela tako slabo: zadolžitev z obveznicami je bila nujno pridobivanje časa in zavora za mednarodne špekulante, dvig DDV pa objektivno izsiljena poteza. Kako bo vozila naprej, bomo še videli. Čudežnih in naglo delujočih receptov ni na voljo; Janša je že pogorel, EU nam bi vsilila uničevalno grško »reševanje«, domači neoliberalci bi vse razprodali.

Vnaprej je jasno, da vlada brez minimalnega zaupanja ljudstva ne bo mogla. Hkrati smo zabredli v položaj, ko je cela vrsta bolečih rezov postala neizbežna. Z njimi se bo treba začasno sprijazniti. To sprijaznitev bi lahko dosegel že Janša, če ne bi vladal tako neumno in divje. Nova priložnost se zdaj ponuja Bratuškovi.

Janša absolutno ni videl tega: ker taki rezi bolijo, mora vlada toliko več storiti na ravni solidarnosti, dialoga itd. »Kri in solze« so za silo sprejemljive, če veljajo za vse, tudi privilegirane. Sicer se trku v zid upora in blokad ni mogoče izogniti.

Na oblasti je del stare, etablirane politike, ki nas je zapeljala v sedanje težave in mizerijo. Nezaupljivost do nje je razumljiva. Vendar nas lahko ta oblast nekoliko zvleče iz blata ali še bolj pokoplje. Zato je ne gre naskakovati slepo in kar počez. Morala pa bo dokazati, da vsa politika ni enaka. To pomeni, da bo morala pokazati sposobnost, hkrati pa zajahati tisto družbeno razpoloženje, ki zahteva solidarnost, boj proti korupciji itd.

Dobro se je tudi vprašati, kaj bo sledilo tej vladi, če bo končala slabo. Optimističen odgovor: prišla bo alternativa. Pesimističen in realnejši pa se zdi odgovor: trojka ali Janša ali oba hkrati. To bi lahko bila umna delitev dela; EU poskrbi za ekonomski, Janša za politični diktat, kar diktaturo.

V osnovi imamo prehodno vlado, za katero še ne vemo, v kaj se bo prelevila, a je od nje odvisno veliko. Njen polom bi bil poraz za večino.