Ustavna gangrena

Jože Vogrinc

10. 5. 2013  |  Mladina 19  |  Javna pamet

Ne zdi se, da bi se slovenske stranke zavedale, v kaj se spuščajo s spremembo ustave, ki vsebuje fiskalno pravilo in ki praktično onemogoča, da bi ljudje z referendumom spremenili sovražno finančno politiko. Opozicija je zadovoljna, ker vlada uresničuje njene načrte in tako v praksi prevzema odgovornost za katastrofalne rezultate njene pretekle politike in za zdajšnjo politično smer desnice, čeprav se premierka verbalno ograjuje od obojega. Obenem jo lahko opozicija napada za ukrepe, kakršne bi izvajala sama, če bi bila na oblasti. Koalicija misli, da si kupuje čas do priprave drugačnih ukrepov – takih, ki bi delček davkov prenesli na pleča bogatejših in zagnali gospodarsko rast. Načrtovani ukrepi niso nobeno levičarstvo – niso niti socialdemokratski, kaj šele socialistični. Višji DDV bo večji odstotek dohodka vzel revnejšim, progresivno obdavčenje bo skupaj z višjim DDV-jem in z odpravo plačnih dodatkov v javnem sektorju nesorazmerno prizadelo srednji razred. Predvidena področja vlaganj (železnice, les, ekološka in domača pridelava itn.) so deloma zamujena v primerjavi s konkurenco. Obenem so samoumevna in nesporna, računajo pa predvsem na evropski denar. Če upoštevamo, da bi se dejansko tudi desnica, če bi bila na oblasti, morala ob dani finančni politiki zateči k podobnim davčnim ukrepom in govoriti o istih razvojnih prioritetah, ugotovimo, da je »politika« v Sloveniji konsolidirana.

Ponovimo: ne vedo, v kaj se spuščajo. Stranke, ki pridigajo domoljubje, spreminjajo ustavo, da bi signalizirale »finančnim trgom« pripravljenost, do konca ožeti svoj narod. Virantu je vseeno, kdaj naj bi fiskalno pravilo začelo veljati. PS je pripravljena vsakih nekaj mesecev spremeniti stališče, pri tem pa prestavlja datum, ko naj bi začelo veljati, v prihodnost – da do takrat, ko naj bi začelo veljati, ne bo več aktualno, pa najsi zato, ker bo gospodarstvo medtem okrevalo, ali zato, ker se ga ne bo mogla držati večina članic evrskega območja in bo obležalo na smetišču zgodovine. Ne vem, kaj je bolj grozljivo: ali to, da »politika« neke države podreja temeljni dokument države kapricam poljubnega neznanega upnika, ki pa je po definiciji zastopnik zasebnega interesa, ali to, da se njenim državljanom taka »politika« zdi sprejemljiva??!

Pa poglejmo, v kaj nas tlačijo. Obe omenjeni spremembi ustave skupaj, čeprav sta sprejeti z večino v državnem zboru, po svojih dejanskih družbenih posledicah nikakor ne moreta biti nevtralna dokumenta, ki bi izražala skupni interes Slovenije. Nasprotno! Sta politično popolnoma pristranska ukrepa v korist globalnega velekapitala in v škodo velikanske večine prebivalk in prebivalcev Slovenije. Ustavo spreminjata v papir, podrejen proračunu, s tem pa v instrument za izterjevanje dolga. Izterjevanje dolga je z obema ustavnima spremembama na najvišji ravni uzakonjeno kot poglavitna dolžnost države. Uresničevanje temeljnih pravic ljudi, zaradi katerih naj bi država sploh obstajala, je podrejeno tej zahtevi. Država tako tudi uradno, z lastnim priznanjem, samo sebe skrči na funkcijo, ki so jo imeli v fevdalnih časih osovraženi dacarji.

Ne zavedajo se, v kaj se spuščajo: administracija, ki samo sebe skrči v aparat za pobiranje davka za nekoga drugega, od kogar državljani nimajo nobene koristi, se skrči na aparat za izkoriščanje v čisti obliki. Izgubi legitimnost pri lastnih državljanih. Spodbuja upor in revolucijo, ker se je sama odpovedala temelju družbene pogodbe med ljudstvom in oblastjo, to pa je zaupanje, da je sposobna skrbeti za temeljne pravice tistih, ki jih predstavlja.

Spremembi ustave sicer ne odpravljata z dekretom socialne države, zato pa uzakonjata položaj, ko ta ne bo mogoča. Ne glede na družbene stiske dajeta prednost v proračunu odplačevanju dolgov in posredno, s prisilo po prodaji državnega premoženja in s krčenjem sredstev za zdravstvo, šolstvo, socialo, nižata standard teh storitev pod mejo, od koder ni vrnitve. Bogati si bodo te storitve plačali in tako vzpostavili zasebno zdravstvo, šolstvo in karitativno dejavnost. S tem bodo okrepili zasebne interese, ki bodo pomagali privatizirati še preostalo. Revni bodo ostali brez vsega. Spremembi ustave uzakonjata in upravičujeta naraščanje revščine. Posledica razslojenosti bo oživljen in zaostren razredni boj.

Kako se bo razvijala Slovenija z nelegitimno državo in osiromašeno družbo, je najbolj odvisno od razvoja v Evropi. Danes bi moralo biti vendarle že jasno, da se politika EU bliža točki, ki je za vse več držav v Evropi nevzdržna. Ko bo nekaj velikih držav odvisnih od pomoči EU, bo pritisk vse bolj nevzdržen tudi za države dajalke pomoči. Države, ki so deležne pomoči EU, se notranje že razslojujejo in izgubljajo legitimnost. Ni daleč čas, ko bodo morale evropske države skupaj z EU in s »finančnimi trgi« priznati, da dolgov ni niti mogoče niti smiselno odplačati. Takrat bo fiskalno pravilo odmrlo, pa naj je zapisano v zakonih ali v ustavi, ali pa sploh ni. Ustava bo odmrla že prej, saj so spremembe, ki jih vnašajo vanjo, skupaj s tolmačenji vrhovnega sodišča, vnaprej usklajenimi z njimi, gangrena za življenjske funkcije družbe.

Družbene ureditve, v kateri mislite, da živite, ni več. Vsaka črka vsakega zakona, posredno pa vsak družbeni odnos, na primer možnost študija ali dostopnost zdravila, ima pod črto z nevidnim tiskom zapisano klavzulo: »Če to dopuščajo finančni trgi.« Kdo je torej v Evropi danes »gotof«? Družbe, organizirane okrog nacionalne države. Sestaviti se bomo morali na novo. Dejanska naloga radikalnega gibanja ni niti osvojitev niti uničenje države. Naučiti se moramo razbiti povezave med »finančnimi trgi« in »politiko«, razkrojiti stranke kot izvajalke »politike« in predelati uporabne kose države v orodja družbe. Povsod v Evropi.