Alenka v zlati kletki

Vlado Miheljak

24. 5. 2013  |  Mladina 21  |  Dva leva

„Vsakokratna večina v parlamentu je na razpotjih izbrala drugačno pot, kot smo jo mi zagovarjali. Eden takih primerov je predlog za spremembo volilnega sistema leta 1996. Če takrat ne bi prišlo do spremembe ustave in bi Slovenija uzakonila dvokrožni večinski volilni sistem, potem danes ne bi bilo krize. Politični sistem bi bil odporen na krize, odgovornost bi bila jasna, izvršilna oblast bi bila odgovorna. Ne bi imeli takega proračunskega primanjkljaja, skoraj 20 milijard evrov dolgov in takih monopolov. Ne bi ves čas imeli ene in iste vlade, ampak bi se sistem izčistil in bi bil učinkovit. Ker se je v nasprotju z voljo ljudstva v ustavo zapisalo izkrivljen proporcionalni volilni sistem, imamo danes položaj, ki spominja na tiste mediteranske države EU, ki so v programu mednarodne finančne pomoči. Zaradi tega, ker se je na tistem križišču večina politične elite odločila napačno, gre Slovenija v tej smeri. Zadnje tedne še s pospeškom.“
— Janez Janša meni, da bi bila Slovenija, če bi sprejela večinski sistem, politično stabilna in ekonomsko cvetoča kot Belorusija.

Ne rečem, da je Bratuškovi in sploh koaliciji enostavno. Po eni strani sta pod velikim pritiskom “mednarodne skupnosti”, torej tiste dominantne evropske in svetovne politično-finančne falange, ki hoče disciplinirati dežele, ki preveč solirajo in kljubujejo. Sloveniji ponujajo kvečjemu vlogo, kot predlaga ameriški veleposlanik Mussomeli, balkanskega Singapurja. Če je to idealna perspektiva Slovenije kot članice EU, potem se je treba takoj začeti pripravljati na neizogibno dejstvo. Namreč na izstop iz monetarne unije in morda tudi iz Unije kot take. To je za prepričane Evropejce, kakršen sem tudi sam, neprijetno spoznanje. A poraz je treba sprejeti racionalno. Če parafraziram pokojnega pariško-srbskega profesorja Ivana Đurića, je treba spoznati, da je EU možna, a ne nujna skupnost. Namreč, Đurić je svojim Srbom nekoč očital, da niso dojeli, da je bila Jugoslavija možna, a ne nujna skupnost, in so jo zato zaradi grožnje razpada pahnili v vojno. Sploh se zdi, da Evropska unija v marsičem ponavlja zgrešene lekcije Jugoslavije. Le da je bila Slovenija v Jugoslaviji v diametralno nasprotni vlogi, kot jo aktualno igra v EU. Jugoslaviji smo svoj čas ponujali slovensko-hrvaški vlak in prepričevali republike druge hitrosti, naj kupijo drage vozovnice in vstopijo. Do nedavna so se nespametni politiki, kakršen je bil in je Pahor, lepili na francosko-nemško vlak, ne ozirajoč se na ceno vstopnice. K sreči je med tem z izvolitvijo Hollanda dobil francosko-nemški vlak še eno lokomotivo, ki vleče kompozicijo v nasprotno smer. A ker se je francoski predsednik diskreditiral z deponiranjem nogavice, polne prihrankov v trezorjih davčnih oaz, je potencialni partner prešibak, da bi nas zaščitil in Evropi ponudil alternativo.

No, kot običajno, pa tudi tokrat ni ključni nasprotnik zunaj države. Koalicija je pod hudim pritiskom opozicije, ki sledi najbolj surovim zahtevam “mednarodnih dejavnikov” in svoj prispevek k parlamentarnim kvotam nenehno pogojuje. A še večji problem je znotraj same vladne koalicije. Tokrat izjemoma ni najšibkejši člen pragmatična in preračunljiva DeSUS, ampak Virant, ki se mu kratka, na začetku obetavna kariera topi kot maslo na soncu. Virant po eni strani, kot tipični desni liberalec, iskreno verjame v potrebnost vpisa zlatega fiskalnega pravila v ustavo, v omejevanje referenduma o tistih vsebinah, ki so izrazito v javnem interesu (proračun), po drugi strani pa se je kot borec za integriteto že v drugo zapletel v lastne, težko pojasnljive zgodbe. Najprej s “socialno podporo” za težko zaposljive funkcionarje, sedaj s hipoteko poceni letov z nacionalnim letalskim prevoznikom. No, resnici na ljubo je treba vseeno povedati vsaj dvoje. Prvič, da je evidentno, da nekdo motivirano dostavlja zgodbo enemu od dnevnikov ter da ne prav konsistentno zgodbo sproti “krpa”. A kakorkoli, Virant ve, da po morebitnem slabem izteku te zgodbe ne bo popravnega izpita, zato skuša kot član koalicije dvoriti opoziciji.

Največji problem pa je Pozitivna Slovenija sama. Oziroma njena predsednica in premierka. Ni problem samo to, da je realno pod velikim pritiskom mednarodnih in domačih dejavnikov, ampak da sama ne ve, kaj hoče in kaj je prav. Če primerjate stališča do krucialnih vprašanj pred nekaj meseci, in celo pred nekaj tedni, z današnjimi, boste hitro ugotovili, da je tako PS kot njena predsednica in premierka popolnoma nedosledna in brez konceptov. Pragmatično se uklanja zdaj sem, zdaj tja, knjigovodsko kalkulira, samo da preživi; ne da preživi Slovenija, ampak da preživi ona. A eno je preživetje, drugo je tvorno politično delovanje. To pa v konkretnem času in situaciji pomeni, da onemogočanje referendumskega izrekanja o vitalnih interesih državljanov ter ustavni vpis zlatega pravila sploh ne bi smela biti predmet pogovora, kaj šele da bi ju sprejeli, ker je oboje slabo za slovensko perspektivo. Tudi za ceno odstopa s funkcije v najslabšem koalicijskem in parlamentarnem izteku. Kdor ni pripravljen odstopiti, je že v izhodišču poražen.

Kako se bo zgodba končala? Verjetno slabo. Po naravi sem politični pesimist. Verjamem, da se dobre stvari v politiki zgodijo šele, ko so izčrpane vse slabe možnosti. Nekaj slabih možnosti je še ostalo. Morda Bratuškova doseže dogovor o dvokrožnem večinskem sistemu.