Iščete Gospodarja?

Jože Vogrinc

24. 5. 2013  |  Mladina 21  |  Javna pamet

Z izjavama, da levica potrebuje Gospodarja in da potrebuje levo Margaret Thatcher, je Slavoj Žižek v medijih spet povzročil nekaj zabave. Pristni ljubitelji svobode in čisti levičarji so se odzvali enako. Gospodarja?? Brrr …! Thatcherjevo? O, groza! Dejansko je nova le njegova formulacija, kaj je pogoj radikalne spremembe v politiki danes. Žižek trdi, da mora voditelj, ki želi radikalno spremembo kapitalizma, trajno pritegniti na levico del doslej desnici naklonjene javnosti – tako, da v nasprotni smeri povleče potezo Thatcherjeve, ki je pritegnila del privržencev levice in prisilila laburiste, da so sprejeli neoliberalni okvir politike.

Obe izjavi jasno izhajata iz Žižkove teorije. Kar pove izjava o Gospodarju sledeč Lacanu, prevede izjava o Maggie Thatcher v trenutni politični položaj – v imena, ki poosebljajo dolgoročno usmeritev in položaj sil v družbenih bojih med kapitalom in delom. Žižek artikulira ključno politično nalogo. Ne glede na to, koliko soglašamo z njo, jo velja vzeti zares. Kaj jo upravičuje? Jo lahko vzamemo za svojo? Če da, kateri so pogoji njene uresničitve? Če ne – kaj ponujate kot pravilneje opredeljeno nalogo? V vsakem primeru, na glas ali po tihem, bo naloga, kakor jo je postavil Žižek, tema teoretske razprave političnih gibanj, katerih cilj je pravičnejša družba.

Žižek je že pred več kakor 30 leti razbral koncepcijo Gospodarja v Lacanovi teoriji kot postavko, ki je sočasno z dogodki pokazala, s čim se je študentsko gibanje po letu 1968 obsodilo na poraz. Anarhično je prezrlo, da družba ne more delovati, ne da bi v praksi priznavala strukturno točko, okoli katere se njeno početje lahko organizira kot smiselno. Te točke nihče ne zaseda po nujnosti, jo je pa nujno predpostaviti, če naj neka družbena sila ima hegemonijo, ki ji omogoča ne le vladati, pač pa usmerjati potek temeljnih dejavnosti družbe. Posledica anarhičnega ignoriranja te točke je, da se nevede vnaprej podredimo komurkoli, ki bo zasedel mesto Gospodarja in verjetno vladal v nasprotju z našimi temeljnimi potrebami. Posledici nepriznavanja te točke daljši čas pa sta trajna nestabilnost družbe in neutrudno iskanje in preganjanje domnevnih krivcev za takšno stanje.

Žižek je politične posledice upoštevanja Gospodarja razvil v soočenju z Laclauovo teorijo hegemonije. Laclau je poskušal misliti razcepljenost radikalnih demokratičnih gibanj konec sedemdesetih let – na staro levico, integrirano v sistem liberalne demokracije; novolevičarske sekte brez trdne opore v izginjajočem industrijskem delavstvu ali v novonastajajočih postindustrijskih družbenih skupinah; gibanja feministk, istospolno usmerjenih, rasnih in etničnih manjšin itn. – kot pluralni politični prostor brez trdnih identitet, kjer pa si, tako da z lastno besedo »prešije« te zelo različne težnje v skupno politično usmeritev, družbeno prevlado kot hegemon lahko pridobi ali fašist ali socialist. Delne usmeritve se lahko imajo same za napredne ali nazadnjaške, a njihova dejanska »barva«, realno učinkovanje na družbo, bo odvisna od točke, ki daje smisel gibanju kot celoti; šele to določa mesto in način učinkovanja sestavinam v koaliciji in jih naredi za fašistične, liberalne ali kakšne drugačne.

Žižek je že pred 30 leti razbral koncepcijo Gospodarja v Lacanovi teoriji kot postavko, ki je pokazala, s čim se je študentsko gibanje po letu 1968 obsodilo na poraz.

Žižkova predelava te teorije premešča ključno politično nalogo z usklajevanja številnih skupin glede točke prešitja na vzpostavitev te točke kot strukturirajoče: take, da reorganizira sedanji politični prostor. Za nazaj se potem zdi, da sil, ki so se organizirale okoli nove skupne točke, prej »ni bilo«; šele po vzpostavitvi Gospodarja daje njegovo mesto sestavinam gibanja identiteto kot družbenim skupinam, ki si prizadevajo za isti cilj.

Kakšno politično usmeritev vzpostavitev Gospodarja zahteva, ta teorija ne predpisuje. Ne predpisuje niti, kakšna naj bo struktura, ki mesto Gospodarja vzdržuje, niti poti vzpostavitve. Žižek je v preteklosti postavljal v ospredje vzpostavitev ogrodja, kjer se kot vzdrževalci lahko nadomeščajo različne skupine. Zaostrovanje protislovij kapitalizma pa ga je pripeljalo do ostre kritike liberalne demokracije in do stališča, ki mu z nekaj zlobe lahko rečemo »filozofija Dejanja« – to je (vsaj deloma upravičena) glorifikacija revolucionarjev, ki so si upali prevzeti vlogo spreminjevalcev družbe, pa čeprav so bili rezultati njihovih prizadevanj precej drugačni od pričakovanj tistih, ki so jim sledili.

Žižkovo pozicijo je prelahko označiti za idealistično zahtevo, naj kot Diogeni z lučjo pri belem dnevu iščemo Gospodarico, levo Maggie. Prav ima, da si prizadevanje za radikalno družbeno spremembo ne more obetati uspeha, dokler ne bo jasno artikulirano kot volja oziroma beseda, ki se ji lahko pridružijo med seboj dovolj različne skupine, ne da bi postale žrtve drugih ali izdajalke svojih ciljev.

Sugestija z levo Maggie je vsaj nerodna, če že ne napačna. Daje vtis, da je Gospodar že tu in ga je treba le še najti: javite se, potencialni Gospodarji, spravite se k Dejanju, da vidimo, ali ste iz pravega štofa! Žižek bi pač moral vedeti, da je Gospodar najprej rezultat gibanja, šele potem in za nazaj je lahko njegova zbiralna leča. Slavoj, se ti ne zdi, da prehitevaš?

Thatcherica je postala Thatcherica (kot lepo pokaže Naomi Klein) šele dolgo po prihodu na oblast, in to niti zaradi »objektivnega« pomena falklandske vojne niti zaradi nedvomnih investicij v svoj nastop (glas je morala na primer znižati za oktavo), pač pa, ker je kapital že davno prej vedel, kaj hoče, in je potreboval le priložnost, da ljudje »prepoznajo« nujo po nastopu Gospodarja. Takrat je tvegala s pripravljeno taktiko. Levica pa ne ve, kaj želi. Šele ko bo vedela in si dovolj želela, bo čas za iskanje Gospodarja.