Superhik in polna zaposlenost

Jože Vogrinc

7. 6. 2013  |  Mladina 23  |  Javna pamet

Nobene druge izbire nimamo več, kakor razviti lastno, novo politično domišljijo, da si bo upala seči čez meje zdajšnje politike. To velja za vso Evropo, ne samo za Slovenijo. Superhik iz Alana Forda je, nasprotno od Robina Hooda, jemal revnim in dajal bogatim. Superhik politika očitno pelje v vedno večjo revščino, pa tudi v brezpravnost. Prisega, da nas bo znanje rešilo iz krize, z jemanjem šolstvu in znanosti pa naganja iz Slovenije diplomirance, magistre, doktorje znanosti. Baje smo vsi v istem čolnu, a otroci bogatih se šolajo v tujini, njihovi starši pa se zdravijo zasebno, medtem ko se javno šolstvo in zdravstvo slabšata. Krčiti javni sektor je tako bistro, kakor če maratonec odvrže polno plastenko vode, da bo lažje tekel. V vsakem primeru bo izid hkratnega vpisa fiskalnega pravila in oteženega razpisovanja referendumov v ustavo brezpravnost. Ko se bo namreč stiska še povečala, se vlada ne bo mogla bolj zadolžiti, zato bodo pravice ljudi do stanovanja, dela, študija, zdravja žrtvovane na oltarju najsvetejše pravice kapitalizma, kopičenja bogastva pri najbogatejših. Če pa se bo zgodilo, kar je prav tako vse verjetneje, da bodo države pod pritiskom državljanov zavestno kršile fiskalno pravilo, bo tudi to pomenilo, da je ustava le kos papirja. Od pravnikov vse pogosteje slišimo »pomirjujoča« pojasnila, da je ustava v resnici le ideal: fino je, če se temeljne pravice ljudi ne kršijo, četudi, žal, drži, da se. To me ne pomirja: če je namreč ustava v praksi spoštovana toliko kot božje zapovedi, to pomeni, da ni več temeljni pravni dokument družbe, pač pa neobvezen nasvet, naj laiki častimo »demokracijo«, a se ni treba niti spovedati, če se ne menimo zanjo.

Kompromis z EU in sprejetje skoraj vseh zahtev opozicije razblinjata ostanke iluzij o slovenski »levici«. Kakor drugod v EU tudi v Sloveniji levica sebi in javnosti laže, da se gre politiko manjšega zla. Ali res? V izključujoči izbiri je zlo pač zlo. Ni dobro. Levica pa se vede kot sopotnik v avtu, ki pelje po avtocesti v napačni smeri, on pa je zadovoljen, da je šoferja prepričal, naj vozi 120 na uro namesto 160. V žepu pri tem stiska figo in tiho moli, da bi voznik spoznal zmoto.

Dejanska sprememba smeri politike zahteva druge cilje in mobilizacijo ljudi zanje. Ni treba, da zvenijo ti cilji revolucionarno, in še manj, da so izrečeni v jeziku domnevno pravilne politične teorije. Zadoščajo vsakomur razumljivi skupni cilji, dovolj vztrajni in vsakdanji, da jih čutite kot potrebe: polna zaposlenost; nadzor nad bankami; zdravje in izobrazba, dostopna vsem. Če izpustimo vse druge cilje, je že vsak posebej izmed naštetih tak, da bi bilo njegovo dejansko uresničevanje zanikanje zdajšnje politike v EU v celoti.

Pravica do dela je zapisana v večini ustav. Marsikje v Evropi pa ne dobi dela večina mladih. To pomeni, da ustave Grčije, Španije ali Portugalske že zdaj ne veljajo več.

Vzemimo polno zaposlenost. To nikakor ni radikalna politična zahteva. Še sredi prejšnjega stoletja je veljala za samoumeven cilj večine političnih strank v razvitih družbah. Pravica do dela je zapisana v večini ustav. Marsikje v Evropi pa ne dobi dela večina mladih. To pomeni, da ustave Grčije, Španije ali Portugalske že zdaj ne veljajo več. Prav tako pomeni, da je politika manjšega zla, po kateri je velik administrativni uspeh, če država skrči 25-odstotno brezposelnost za 5 odstotkov, še vedno slaba, saj polna zaposlenost presega njeno politično domišljijo in pogum. Evropa se polni zaposlenosti odpoveduje. A taka politika spodkopava temeljno družbeno vrednoto in razveljavlja pravne temelje demokratične družbe.

Zahtevati polno zaposlenost torej obenem pomeni zahtevati nekaj, kar dojemamo kot pravico vsakogar, in zahtevati nekaj, kar popolnoma presega zmožnosti zdajšnje politike. Jasno je torej, da je zdajšnja politika nerealna politika brez prihodnosti.

Resna zahteva po polni zaposlenosti sama na sebi potegne za seboj druge zahteve, katerih izpolnitev je pogoj za polno zaposlenost. Izpolnitev teh pogojev se sešteje v bistveno spremembo politike. Je polna zaposlenost v nasprotju z zahtevo po konkurenčnosti? Če je, razmislimo, kako bi se družba odpovedala konkurenčnosti kot temeljni zahtevi. Jasno je, denimo, da bi lahko brez posebne škode za standard večine ljudi skrajšali delovni čas, znižali plače in zaposlili brezposelne. Če se tak ukrep ne obnese v posamezni državi, iz tega pač sledi, da ga je treba vpeljati v vsej EU hkrati. To ni mogoče brez preureditve razmerij med EU in preostalim svetom. Za tako preureditev bi bili potrebni posebni dogovori EU z državami v soseščini: v Vzhodni Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki. Lahko bi pomenila več demokracije v velikem delu sveta. Pomenila bi preusmeritev gospodarskih tokov in skoraj zanesljivo vsaj delen, začasen obrat od globalizacije v nasprotno smer, deglobalizacijo.

Če vzamemo polno zaposlenost za resen politični cilj, se moramo torej zavedati, da zahteva skupno evropsko politiko namesto taborniškega »pošiljanja signalov«. Zahteva dolgoročno strategijo namesto obračanja po vetru in skakanja pod vlak.

Ali dopuščate, da so samoumevne vrednote dobrega življenja za politike postale neuresničljivi cilji? Politika, ki se odreka temeljnim družbenim vrednotam v korist finančnega kapitala, je zašla v protislovje s potrebami in vrednotami ljudi.

Za vztrajati pri teh vrednotah je nujno prizadevanje za izpolnitev pogojev za njihovo uresničitev. Če hočete polno zaposlenost, morate spremeniti marsikaj. Če ste se ji odpovedali, ste se odpovedali vsemu.