Iskanje krivca

dr. Bogomir Kovač

14. 6. 2013  |  Mladina 24  | 

Konec maja je izvršni odbor MDS objavil poročilo o ekonomski pomoči Grčiji (SBA, EFF), ki razmeroma ostro kritizira dosedanje postopke in rezultate reševanja grške dolžniške krize. Evropski pristop je zgrešen, pravijo. Reakcija EK iz Bruslja je bila hitra, sporno ravnanje »trojke« (EK, ECB, MDS) pa so označili kot relevantno. Toda seme dvoma je vedno bolj očitno. Na ženevskem posvetu o svetovni ekonomiji so pred mesecem govorili, kje in kako iziti iz te krize. Pozabili pa so na bistveno, s kom in kdo naj plača ceno kriznega zapitka. Za Slovenijo so ti odgovori lahko pomembno vodilo vladnih in poslovnih sprememb.

Politično »trojka« še ni izdelala skupnega poročila o grški krizi, MDS pa je pohitel s samokritiko. Kritična ost gre v dveh smereh. EU je zamudila s pravočasnim restrukturiranjem dolgov (2010), pozneje so podcenili ekonomske, socialne in politične posledice fiskalnega stiskanja. EK se brani, da je bila tedaj sredi bančne krize in ni pričakovala zloma trga obveznic, potrebovala je tudi čas za izgradnjo »požarnega zidu«. Toda rezultat je znan. Tržno zaupanje je porušeno, bančni sistem je zlomljen, javni sistemi povsem razbiti, rast je peto leto zapored globoko negativna, brezposelnost je 27-odstotna, ogromna, na ulicah prevladujejo desne populistične politične sile. Grčija je ekonomsko, socialno in politično zlomljena, vzpon novega fašizma je vprašanje časa. Svežnji pomoči in odpis dolgov so bili očitno napačni, posledice so za EU katastrofalne.

Trojka pri reševanju evropske dolžniške krize nikoli ni bila enotna, v ozadju so razhajanja med EU in ZDA. MDS je priporočal hitro finančno ukrepanje z manj drastičnimi fiskalnimi rezi in večjo aktivnostjo ECB, EU se je odzvala počasi, toda s tršo fiskalno konsolidacijo. V resnici v tem sporu ni veliko doktrinarnih razlik, gre bolj za iskanje izhoda. MDS pritiska na EU, da bi dodatno odpisala grški dolg, grozi z izstopom iz programa pomoči. Američani v tej igri na vse ali nič dodatno pritiskajo na evro in krepijo vlogo dolarja kot svetovne valute. Prav tako Lagardova s pomočjo MDS kritizira nemški model reševanja evropske krize in Merklovo, kar je bližje francoskim interesom. Draghi se je v imenu ECB postavil na stran finančnega sektorja z evropskim programom financiranja OMT, ki ga sedaj kajpada preverja nemško ustavno sodišče. Barroso je aprila izjavil, da je varčevalna politika dosegla svoje meje, čeprav EK v zadnjih presojah članic še vedno meni, da je fiskalna konsolidacija osrednje protikrizno zdravilo. Hkrati pa so vse tri institucije pred nekaj meseci družno zategovale zanko okoli Cipra, danes pa opazujejo Slovenijo in druge. Neoliberalna agenda in zmešnjava v visoki politiki ostajata še vedno osrednje vodilo sprememb.

Grčija je ekonomsko, socialno in politično zlomljena, vzpon novega fašizma je vprašanje časa. Svežnji pomoči in odpis dolgov so bili očitno napačni, posledice so za EU katastrofalne.

Makroekonomija rada spregleda, da je finančni sektor temelj večine cikličnih kriz. Težava je, da danes še vedno skušamo prilagoditi ekonomski sistem finančnim šokom, namesto da bi reformirali sam finančni sektor in potem normalizirali realni sektor. Stabilizacija financ na mikroekonomski ravni (podjetja, banke …) glede kapitala, likvidnosti in vodenja predstečajnih sprememb je potreben pogoj. Ključne so spremembe regulacije in makroekonomske rešitve, tako na monetarni kot fiskalni strani. EU dokazuje, da je bančna unija samo druga stran resne monetarne reforme, ki vodi do močne fiskalne unije. Brez tega EU institucionalno ne more preživeti. Nobena reforma posameznih sektorjev ne more rešiti držav, če se ne spremeni meddržavni sistem in z njim celotna ekonomska struktura tržne ekonomike. Ne gre toliko za distinkcijo preživelih ideoloških form kapitalizma in socializma, temveč za problem normalizacije tržne regulacije realnega in finančnega sektorja.

Ženevska konferenca je iskala te poti izhoda. Centralne banke, tudi ECB, ne morejo preprosto ciljati inflacije in zapostavljati finančne stabilnosti. Finančna stabilnost in regulacija finančnih trgov morata postati naloga centralnih bank in novih regulacijskih pravil. Skrb za likvidnost je ključna, pomembnejša od inflacijskih nevarnosti. Centralne banke morajo prevzeti večjo vlogo pri financiranju državnih dolgov in nadzoru donosnosti trgov obveznic. Temelj je finančna regulacija, finančni sistem mora postati varnejši in manj tvegan. Mar niso TARP, pa Volckerjevo pravilo, Dodd-Frankov zakon (ZDA), tudi baselske zahteve glede osnovnega kapitala in obvladovanja tveganj ter evropski požarni zid (EMS) dobra pot ukinjanja »casino« kapitalizma in senčnega bančništva. Če in ko bomo zajezili še davčne oaze, vrnili domovinsko pravico tudi podržavljanju, ne zgolj privatizaciji, ki odpravlja moralni hazard pomoči zasebnim družbam, potem smo blizu rešitve. Ključ je spoznanje, da so nas pokopali popuščanje zasebnim interesom nad javnim dobrim, velika neenakost in nenadzorovan pohlep. Grčija je dokaz, da je rešitev problema reforma socialne države in ne njen pokop. Seveda v novi fiskalni preobleki in z drugačno monetarno podporo.

Toda ali bo možen zasuk? Kdo naj ga opravi? Rešitev je politična, ne ekonomska. Ekonomisti niso bili dobri preroki krize, toda skupaj s pametnimi politiki lahko najdejo rešitev. Ta je možna in izvedljiva. Slovenija je s svojo majhnostjo in gibčnostjo dober primer možnega zasuka.

V devetdesetih nam je uspelo zaradi drugačnosti in odločitev, da želimo spremembe. Danes smo izgubljeni v posnemanju drugih in s težavo sprejemamo ukrepe. Grčija je primer lastnih in evropskih zablod. Bodimo skromni. Za začetek bo dovolj, če bo popustila sprega zblojenih ekonomistov in politikov.