Leto, ki ne mine

Heni Erceg

14. 6. 2013  |  Mladina 24  |  Hrvaška

Vse skupaj je bilo zelo ganljivo, človeku je šlo kar na jok ob vsej tej neizmerni količini čustev, nežnih spominov, analiz in izrazov spoštovanja, s katerimi so nekatera hrvaška občila zaznamovala 20. obletnico ustanovitve nekega tednika, ki je v popolni tišini – kot kak nezaželen otrok – preminil pred petimi leti. Med temi občili je bil celo eden od dnevnikov, dolgoletna udarna pest nacionalistične oblasti in zgled vsakršnih novinarskih spodrsljajev. Za kar preveč profesionalno pa bi seveda lahko šteli objavo novice, da je nekdanji ustanovitelj tega tednika pred kratkim dobil še eno tujo nagrado »za brezkompromisne analize ...«.

Ob tem bi marsikdo utegnil pomisliti, da se je medijsko prizorišče na Hrvaškem vendarle začelo razvijati v ugodnejšo smer kot doslej, saj se je opisano nostalgično obujanje spominov nanašalo na obletnico ustanovitve tednika Feral Tribune, sveži prejemnik nagrade pa je njegov ustanovitelj in urednik Viktor Ivančić. Torej se je ta nostalgija nanašala na izdelek in avtorja, katerih naravno stanje je bilo nekdaj popolna osama ali – še huje – to, da je večina tukajšnjih medijev neredko oba družno obrcala. Edina izjema pri tem je bil reški Novi list. Gre torej za goli cinizem ali za renesanso hrvaških medijev? Je epizoda z romantičnim obujanjem spominov na Feral samo prigodniško uredniško prostituiranje v sicer popolnoma shizofrenem življenju ljudi, ki opravljajo novinarski poklic in so – z nekaj res redkimi izjemami – prezrli tisto, kar je bilo največ vredno v njihovih vrstah?

Zaradi tega so zdaj na voljo zgolj lepo zapakirano rumenilo, povprečne časopisne analize in antiintelektualizem, to pa je popoln polom, ki se seveda slabo trži. Tako se človek, ki je uničil novinarski poklic, zdaj bori z bankami za predstečajni dogovor o odplačilu ogromnih dolgov, nastalih z najemanjem posojil, ki jih ni porabil za založniško dejavnost, ampak za svoje vzporedne, sumljive posle. Novinarji zato ne dobivajo plač, toda z rožicami ni postlano niti tistim v konkurenčnem Večernjem listu, za katerega se pravzaprav sploh ne ve, kdo je njegov dejanski lastnik. Zdaj se obe korporaciji v krčevitem prizadevanju, da bi preživeli, osredotočata izključno na podrejanje najgrozljivejšemu malomeščanskemu ali, še huje, nacionalističnemu okusu. Po kopici kuharic, priročnikov za astrologijo, samopomoč ..., s katerimi – ker smo brez vsakršnega sistema nadzora – že leta onesnažujeta javni prostor, je zdaj na vrsti projekt Krleža za vsakogar. Jutarnji list je s precejšnjo državno donacijo trafike napolnil z nekaj metri knjig Miroslava Krleže – ker vsaka stane pet evrov, to navsezadnje niti ni malo denarja –, Večernji list pa se je v skladu s svojo desničarsko uredniško politiko odločil za zbirko Vojna zgodovina.

Natančneje, za prostaško vojno pornografijo, katere naslovnico krasi fotografija vojaka, ki ima na čeladi veliko črko U, večni simbol nostalgičnega spomina na nikoli preboleno fašistično tvorbo Neodvisno državo Hrvaško. Toda vojak na sliki ni kak navaden pripadnik ustaške vojske, ampak čisto pravi vojni zločinec Jure Francetić, eden od uglednih stebrov nekdanje hrvaške države, ki velja za, mimogrede povedano, eno najbolj krvavih v skupnosti Hitlerjevih fašističnih držav.

Potem pa, 60 let pozneje, v že tako ali tako precej neuravnovešeni državi neki časopisni založnik nemoteno, brez resnih javnih ugovorov, kaj šele kakega oblastnega posredovanja, tiska časopis s podobo vodje zloglasne Črne legije, odgovorne za čiščenje Hrvaške srbskih zajedavcev, prepoln prispevkov, ki z veliko ljubeznijo in ponosom opisujejo vojsko nacistične države iz leta 1941 kot »državotvorno« in »osvobodilno«. Ta vojska med svojimi nalogami menda sploh ni imela iztrebljenja Srbov in Judov, množične ustaške zločine nad muslimani v Bosni pa politika opredeljuje kot »vzpostavljanje nadzora nad vzhodno mejo Neodvisne države Hrvaške«. Glede tega je vsaka podobnost z vzpostavljanjem države pod vodstvom Franja Tuđmana leta 1991 seveda zgolj naključna.

Kaj pa koncentracijsko taborišče Jasenovac, v katerem je vojska tistega junaka z naslovnice Vojne zgodovine pobila okoli 80 tisoč Srbov, Judov, Romov, komunistov ...? Kje pa, vas pouči Večernji list, ustaška vojska je samo nekega lepega dne prispela v Jasenovac, »pojasnjeno ji je bilo, da bo tu ostala, ker se je ustanavljalo veliko taborišče, del stotnije pa je bil vključen v varovanje tega taborišča in je opravljal še druge stražarske dolžnosti«. Vse drugo, se razume, je gnusna komunistična propaganda, zgodovinsko dejstvo pa je, da je tistih 80 tisoč taboriščnikov v Jasenovcu napravilo samomor, s kroglami, gorjačami ali noži, medtem ko so jih skušali ustaški stražarji, seveda z druge strani žice, odločno odvrniti od tega norega početja, vendar jim to ni uspelo.

Toda v tej »znanstveni« knjižurici ni najhujše odkrito slavljenje fašizma, niti oglas za prodajo fotografije vodje nekdanje nacistične hrvaške države Anteja Pavelića za poldrugi tisoč evrov, ampak podatek, da jo ministrstvo za znanost priporoča kot pomemben dodatni vir pri pouku v vseh osnovnih in srednjih šolah. Tako bo res poskrbljeno za vse, družba Večernji list bo s prodajo svojega revizionističnega smetja zaslužila lepe denarce, otroci v šolah pa bodo dobili točno takšne vrste izobrazbo, kakršna je zaželena še iz časov nastanka hrvaške države. Leta 1941 ali 1991, ni pomembno. Datum tako ali tako ne igra kake bistvene vloge.