Lastnina

dr. Bogomir Kovač

28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Slovenski parlamentarci so prejšnji teden potrdili prodajo 15 državnih podjetij, politična vrata privatizaciji so torej odprta. Prodajne postopke tehnično ureja Sod, privatizacija pa tudi tokrat poteka brez prave strategije, mimo jasnih razvojnih namer in ekonomskih ciljev. Velja bolj za izsiljeno politično rešitev, izpolnjevanje zavez mednarodnim institucijam, manj gre za premišljene poslovne in korporativne rešitve. Za nameček bo po sili razmer privatizacijo spremljalo tudi podržavljanje prek »slabe banke«. Ne gre torej za politični umik države, temveč za ekonomsko realokacijo lastnine.

Toda reči niso tako preproste in enoznačne. Prodaja državnih podjetij poteka v okviru širšega paketa reformnih sprememb in pričakovanj mednarodnih institucij. Sedanja globalna kriza je razkrila dvoje. Državna podjetja so del ekonomskega problema držav, zlasti fiskalne krize, ki se je politiki želijo rešiti s privatizacijo. Hkrati pa države in vlade množično posegajo v sanacijo bank in podjetij, podržavljanje je preprosto eno od protikriznih orožij številnih vlad. Slovenija ni v tem nobena posebnost.

Pogosto slišimo, da privatizacijo potrebujemo zaradi večje fiskalne in ekonomske učinkovitosti pa zmanjšanja vpliva politike na vodenje in upravljanje družb, večje konkurenčnosti ... V teh argumentih je več ekonomske ideologije kot prave poslovne politike, več zmedene teorije kot poštene prakse. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da je državna lastnina ekonomsko neučinkovita, podjetja pa zbirokratizirana, kompleksnejše študije dokazujejo (Ernst & Young), da so v podjetjih v pretežni državni lasti ključni poslovni model, inovativnost, strateška usmerjenost in učinkovitost korporativnega upravljanja. Dejansko se v ničemer bistveno ne razlikujejo od zasebnih, upoštevajo zgolj širši krog ciljev in deležnikov namesto profita zasebnih lastnikov.

Toda privatizacija je od sredine osemdesetih let predvsem politični proces. Pomeni nedvomno sporočilo, da javne storitve niso želene, da državna podjetja niso konkurenčna in da je javni sektor nesposoben voditi posle. Privatizacija nikjer ne teče gladko. Reagan je leta 1987 preprečil, da bi ključno polprevodniško informacijsko industrijo pokupili Japonci, kasneje Bush v New Yorku ni privolil v prodajo pristanišča Kitajcem, v VB so se pred leti vznemirili zaradi prodaje tovarne helikopterjev ZDA in podobno. V zadnji krizi so v ZDA in drugod hitro podržavljali, napravili korporativni zasuk in potem tudi razmeroma hitro prodajali, kar se je ob novem napihovanju cen na kapitalskih trgih izkazalo za dober posel.

Privatizacija ni preprosta realokacija nekakšne abstraktne lastninske pravice, za njo stojijo lastniki, ki v sedanjem korporativnem svetu kapitalizma dejansko odločajo o vsem. Zato je očitno tako pomembno, kdo so, od kod prihajajo, kaj prinašajo in kako bodo skrbeli za razvoj družb in drugih deležnikov, ki jih obdajajo.

Kompleksnejše študije dokazujejo, da se podjetja v pretežni državni lasti dejansko ne razlikujejo bistveno od zasebnih, upoštevajo zgolj širši krog ciljev in deležnikov namesto profita zasebnih lastnikov.

Od tod tudi trojna težava sedanje slovenske privatizacije. Najprej gre za nenavadno političnoekonomsko improvizacijo glede izbire podjetij. Vlada nima v ozadju dokumenta glede razvojnih sektorskih strategij, ni meril, kaj in kako prodajati, ni niti jasnega nosilca prodaje. Zato je privatizacija videti kampanjska, nesistematična ter nesistemska. V korporativnem svetu je načrtovanje temelj poslovnega odločanja, videz poslovne improvizacije pa znak nesposobnosti za vodenje. Vlada se skratka privatizacije brez klasifikacije naložb in strateških meril izbire preprosto ne bi smela lotiti.

Druga pomanjkljivost je v politizaciji privatizacije. Pomeni izganjanje politike iz biznisa na najbolj političen način, z veliko centralizacijo odločanja in politično koncentracijo moči. Parlament pooseblja lastnike, vlada je uprava in nadzorni svet. Namesto tega bi morala privatizacija postati predvsem odgovornost korporativnih nosilcev, jasne zunanje regulacije ter strogega nadzora. Voditi bi jo morali od spodaj navzgor in ne obratno, da nadzorni sveti, uprave in posebne prodajne skupine o tem vedo malo ali nič. Sedanja privatizacija je dejansko demontaža korporativnega upravljanja in ne njegov začetek.

In ne nazadnje morajo privatizacije slediti logiki poslovnih modelov družb. Menjava lastništva nima pomena, če ni v ozadju jasne namere, kaj želimo spremeniti. Zato privatizacijo še vedno razumemo kot postopek delniškega in ne deležniškega kapitalizma. Nov zasebni lastnik naj bi rešil podjetje, ker velja za odgovornega investitorja, toda kriza je dober dokaz, da to ne deluje. Če je državni cilj privatizacije preživetje družbe, potem sta izbira in odločitev kupca ključna. In o teh rečeh ne morejo sklepati poslovno in korporativno nepismeni politiki, za katere so privatizacije del političnih ciklov.

Nova slovenska privatizacijska vnema ne rešuje nobene od teh dilem. Privatizacija ni niti greh niti panaceja, je zgolj poslovna oblika reševanja podjetij in deležnikov. V tem bi morala biti podobna nacionalizaciji. Oboje potrebujemo, zato je pred nami predvsem pametna realokacija lastninskih pravic in kajpada nova prerazdelitev moči.

Ni še vse izgubljeno. Do pravih izbir še vedno lahko pridemo, toda z zasukom fokusa. Če naj bo privatizacija poslovni model podjetij, odločitve prepustimo korporativnim strukturam, regulacija naj bo sistemska, nadzor neodvisen, kazni za »poslovne zločine« jasne. Ni zelo zapleteno, če poznamo in želimo rešitev. Toda do te Arhimedove točke žal še nismo prispeli, če bomo sploh kdaj.