Nihanje

Janko Lorenci

5. 7. 2013  |  Mladina 27  |  Kolumna

Pred kratkim je izšla knjiga mojih kolumn, objavljenih v Mladini (Trije krogi jeze). Pisane so bile za posamične dogodke, situacije, delčke dogajanja. Ko jih vidiš zbrane na kupu, pa postanejo nekakšna celota in potem se nekatere stvari za nazaj pokažejo jasneje.

To velja tudi za krizo. Dolgo smo jo jemali lahkotno, sčasoma pa nas je popolnoma obvladala, zmedla in posrkala. Izpljunila nas še ni, in kakšni bomo takrat, ne vemo. Zdaj smo ljudje krize. To je dobro in slabo; slabo zato, ker igro vodijo statusquojevci in krizo podaljšujejo, dobro zato, ker položaj vendarle razumemo bolje, tudi tistega, ki nas je v krizo pripeljal.

Hkrati s zaostrovanjem krize se je večala splošna kritičnost do družbenega dogajanja. Zdaj je zelo visoka in za nazaj se kaže kot zgrešeno, sporno ali iluzija tako rekoč vse. Ker čisto narobe vse le ni bilo, to pomeni, da se je kritičnost usodno prepletla s kritikastrstvom. Tudi zgodbe o uspehu, nekoč nesporne, naj sploh ne bi bilo. Kritikastrstvo je morda enako škodljivo kot odsotnost kritičnosti. Tudi zato smo izgubili jasno sliko, pri čem smo. In tudi zato kot bilke nihamo med katastrofizmom, upanjem, da se bodo stvari nekako že uredile, in vso paleto občutij vmes.

Naraščanje kritičnosti, to individualno in skupinsko treznjenje, je bilo v osnovi zdravilno osvobajanje od dogem, zablod, slepih peg. Za nazaj ugotavljamo, da jih je bilo veliko. Zdaj nismo ljudje čisto drugačnih prepričanj, mnenja pa smo v marsičem spremenili ali vsaj zaostrili. To se kaže na primer v odnosu do politike – levo in desno druži več (slabih) stvari, kot smo si bili pripravljeni priznati še pred letom ali dvema. To še vedno ne pomeni, da so vsi do pičice enaki.

Od vseh kriznih spoznanj je morda najmočnejše to, v kako negotovem položaju smo. Pred nami se odpirajo tako rekoč vse možnosti, od dolgotrajnega kaosa do postopnega okrevanja, od še tesnejšega povezovanja leve in desne politike in prek tega celo diktature do postopnega zdravljenja politike, elit, sistema. Pojma nimamo, ali lahko izbruhne resna, vseobsežna, celo nasilna vstaja. Pojma nimamo, kaj bo z EU. Itd., itd. Ta negotovost, osupljivo drugačna od evforije pred kratkim desetletjem, nikakor ne velja samo za nas, ampak za vso Evropo, celino, ki je izgubila samozavest, kompas in del duše. Nekaj pa je, žal, kristalno jasno in predvidljivo: hitrih, čudežnih okrevanj ne bo.

V taki negotovosti skušamo kolumnisti in komentatorji zbujati vtis, da vemo, o čem govorimo, da smo samozavestni, poučeni itd. Najbrž so tudi izjeme, a v glavnem je to precej varljiv vtis – naša negotovost je prav v nekaterih fundamentalnih rečeh podobna negotovosti okoli nas. Seveda pa ne moreš kar naprej tarnati, kako je vse izmuzljivo, majavo in negotovo, s tabo vred. Tako si kot kolumnist pogosto v dvomih in realnost jih marsikdaj potrdi – povozi tvoja mnenja, občutke, napovedi. V delno opravičilo nam je, da je zmeda velika, položaj pa tak, da ga je težko slikati črno-belo, k čemur rado vleče vsakega pisca. Primer: kako obravnavati sedanjo vlado? Polagoma postaja podobna Janševi; govori v glavnem olikano, a je nevarna, ker ljudstvo večinoma zavrača janševsko zastrupljanje in strašenje, trdnega vodenja pa si želi. Toda tudi taka problematična vlada lahko še vedno naredi veliko ali manj škode. Jo torej odpisati kar počez, jo podpirati od točke do točke? S tem ji podaljšuješ življenje, toda kdo ji bo sledil, če pade? Itd. itd. – vprašanj neskončno.

V vsej tej negotovosti in dilemah nihamo med optimizmom in pesimizmom, malo v zvezi z osebno in kolektivno psihično konstitucijo, malo v zvezi s položajem, kakršen se kaže. Nekaj prostora za optimizem je – kritična zavest se je okrepila, samoumevnosti neoliberalizma je konec, vstaje in njihov politični podaljšek, alternativne stranke, se lahko obnovijo oziroma nastanejo, politika je ranljiva, obstaja veliko potencialnih zaveznikov, ki bi se morali, če hočejo kaj doseči, proti etablirani politiki povezati v skupno fronto. A scela prevladuje pesimizem in tudi zanj je mnogo razlogov; predvsem nas vodi stara politika, v delovanju sistema se ni spremenilo nič bistvenega, iz EU prihajajo slabi impulzi. Tako ne vemo, do kod se lahko še pogreznemo, kako globoko je dno. Ali se bo v politiki, tej prvi, upravičeni tarči ljudskega nezadovoljstva, kaj spremenilo, ostaja odprto, odvisno je od volivcev, alternative, zunanjih impulzov …

Skratka, spet ena sama negotovost. Toda včasih se je treba prav siliti v optimizem. Načela, optimistična drža, angažiranost, utopije imajo svojo pozitivno moč in lahko spreminjajo prihodnost. Pesimizem, pasivnost, odklop podaljšujejo status quo. Resni mediji bi morali biti v takih časih zavzeti, trdi in borbeni.

Kljub zmedi in mnogokrat obžalovani odsotnosti vizije je v grobem jasno, kaj bi bilo treba spremeniti za pravičnejšo, enakopravnejšo družbo, pa če ji rečemo bolj človeški kapitalizem ali demokratični socializem. Po dolgih letih življenja v krizi je jasno tudi, da lahko take spremembe prinese samo hud pritisk od »spodaj«. In tu je še ena dilema kolumnistov: ali naj se, če vidijo, da se stvari nikamor ne premaknejo, ker je etablirana politika brezupna, zavzamejo za brezkompromisen odpor, ki vedno vsebuje tudi tveganje velikega nemira, kaosa, spontanega nasilja in nepredvidljivega končnega razpleta? Ali ni tako, da se, če vedno panično svariš pred nepredvidljivo spontanostjo ostre vstaje, v bistvu zavzemaš za status quo?