Sramotni napad

Janko Lorenci

28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Kolumna

Sodstvo in politika sta se zapletla v resen konflikt. Oblast v lepem sozvočju z opozicijo pritiska na tretjo vejo oblasti, jo mehča in straši. Pritisk je močan. Izvršna oblast skuša z novelama dveh zakonov dobiti neposreden nadzor nad administrativnim delom sodišč in posredno tudi možnost za poseganje v konkretne zadeve. Število sodnikov se bo zmanjšalo, denarja za sodstvo bo manj. Predsednika vrhovnega sodišča Maslešo so nekako pripravili do tega, da je svojemu stanu v škodo podpisal zavezo državljanom, ki nalaga sodiščem visoke, verjetno nedosegljive obveznosti. Na tej podlagi bo mogoče visoke sodne predstavnike odstavljati ali jih držati na kratko. Nadaljuje se tudi psihološki pritisk: grožnje z odpravo trajnega mandata, trditve, da so sodišča zaradi sodnih zaostankov kriva za slabo pravnost in gospodarsko škodo, in pa rokovnjaščine ministra Pličaniča, ki je komaj kaj manj populističen, razbijaški in sovražen do sodstva kot njegov občudovani Janša.

V kratkem Janševem mandatu z istim škandaloznim pravosodnim ministrom so sodstvo skušali stisniti v kot tudi z razbitjem trojčka policija-tožilstvo-sodišča, ki lahko dobro deluje le kot funkcionalna celota. Tožilci so zdaj spet pod pravosodnim ministrstvom, toda odnos politike do sodstva ni vsebinsko niti za las boljši.

Tako sili v oči dvoje. Sedanji poskusi podrejanja in strahovanja sodstva potekajo pod pretežno levo oblastjo, ki se rada hvali, kako bolj demokratična da je od janšizma. Kar polenjuje, je sramotno. Hkrati vsa politika privija sodstvo v času, ko je to naposled začelo dobivati zobe. Na obtožne klopi prihajajo velik gospodarski kriminal in dolgo nedotakljiva imena.

Obtoženi, sojeni, obsojeni ali v strahu pred procesi so Janša, Janković, Bavčar, Šrot, Kordež, gradbeni baroni in mnogi drugi. Politika in njeno ekonomsko-klientelistično zaledje se očitno čutita ogrožena. Zato je stopila skupaj in lopnila po tistem, ki jo ogroža. To je grda in prozorna igra – sodstvo »izboljšuje« zato, da bi ga zatrla, vrnila v stanje otrplosti in pokornega sopotništva. Kajti razmerje politika sredi hude krize in brez podpore javnosti proti sodstvu, ki začenja res soditi in polagoma pridobivati zaupanje ljudstva, je nevarno razmerje. Politika se boji samozavestnega in ostrega pravosodja, ki bi drezalo še globlje in širše. Ta proces mentalnega in dejanskega osamosvajanja hoče ustaviti.

Prvi krog spopada s politiko je sodstvo izgubilo. Politika bo zelo verjetno izglasovala omejujoče zakone, Masleša, menda pod hudimi pritiski, je po nepotrebnem podpisal zavezo državljanom, javnost pa je kljub pregonu nedotakljivih še zmeraj bolj ali manj prepričana, da sodišča sodijo samo kurjim tatovom.

Vendar sodstvo še ni izgubilo vojne. Če je dolgo zmotno mislilo, da se lahko ubrani z molkom in držo sijajne osamljenosti, se zdaj, stisnjeno v kot, verbalno brani in celo napada. A to je očitno premalo; zagnati bo moralo sistematičen vik in krik, tudi v tujini, nastopiti povezano, poiskati zaveznike, ki jih ne manjka. Predvsem pa mora nadaljevati politiko naposled prebujenega čuvarja zakonitosti in pravnosti. Rečeno naravnost: tožilstva in sodišča bi morala še zaostriti kazenski pregon in sojenje, seveda strogo po zakonih, ažurno obdelovati medijsko odmevne primere, pozorno komunicirati z javnostjo itd. V igri so visoki zastavki – avtoriteta in dostojno preživetje pravosodja, normalna razmerja med vejami oblasti, pravnost in pravičnost v tej nesrečni družbi, demokracija.

Če se bo obsodilni val zaradi pritiska polegel, bo to skrajno slabo znamenje –sodstvo je ustrahovano. Potem lahko prej ali slej pričakujemo naslednji korak klavrno in protidemokratično poenotene politike – ustavne spremembe položaja sodstva in njegovo dokončno skopljenje, med drugim z odvzemom trajnega sodniškega mandata. Korake k tej potezi, ki si je tačas še ne upa privoščiti, nakazuje politika že zdaj. Gre se preventivno strahovanje, da bi zatrla naraščajočo samozavest in ofenzivnost sodstva. To je poglavitni namen pritiska, jasna grožnja: fantje, če se ne boste ustavili, vas bomo privili do konca. In če se bodo sodniki in tožilci zdaj res ustrašili in potegnili nazaj, bodo še bolj izgubili podporo javnosti in bodo še lažji plen politike. Vojna bo potem dokončno izgubljena.

Sodniki, tožilci, policija morajo torej vztrajati. Pri tem jim lahko pomaga zavest, da je etablirana politika, ki jih zdaj grabi za grlo, sama v še globljem blatu. Muči jo kriza, ki je ne obvladuje, pritisk EU, ki se mu ne upa upreti, grožnja obujenih protestov. In po novem ji, ubogi pari, dihajo za ovratnik še sodniki.

Doslej se sodstvo tudi zaradi lastnih slabosti sploh ni vzpostavilo kot prava tretja veja oblasti. Zdaj ima za to tako rekoč zgodovinsko priložnost. S tem bo pomagalo sebi in sistemu, ki je bil doslej tudi zaradi okrasne vloge sodstva zmaličen. Družbena jeza je usmerjena predvsem proti politiki, ta se v osnovi ne spreminja in s tem podaljšuje krizo, to pa je priložnost prav za sodstvo – če bo ostalo ofenzivno in dokazalo, da se res prebuja. To je edini način, da se znova ne spremeni v karikaturo Pravice. »Snovi« za tako samoobrambno ofenzivo (gospodarskega in drugega velike kriminala) je čez glavo, potrebni pa so volja, razmislek in nekaj osebno-kolektivnega poguma. Tudi potencialnih zaveznikov z enakimi ali podobnimi interesi je, kot rečeno, dovolj – mediji, ki si zaslužijo pridevnik resni, nadzorne institucije, ki so vredne tega imena, ustavno sodišče, ki ne bi smelo več molčati, zdrava jedra v različnih cehih, alternativa.