Totalitarni simboli?

Jože Vogrinc

5. 7. 2013  |  Mladina 27  |  Javna pamet

Najočitnejši izraz zatohlosti slovenske uradne politične scene je, da se ne neha cufanje med parlamentarno desnico in levico glede tega, kateri simbol lepše prihodnosti iz časov, ko se levi in desni petelinčki še niso rodili, je nesprejemljiv. Desnica je nespravljiva in se proti totalitarizmu bojuje totalitarno: odreka pravico do lastnih simbolov boja tistim, ki so se za svobodo svojega ljudstva borili pod rdečo zvezdo. Njena vera je malikovalska, poganska: čeprav vemo, za kaj so se veterani pod rdečo zvezdo bojevali, desni malikovalci za nazaj zanikajo vrednost boju pod napačnim simbolom. Izbira simbola je desnici pomembnejša od realnosti boja in njegove vsebine in cilja. Levica je, kakor vedno, spravljiva. Sklene kompromis in žrtvuje en simbol, da ohrani drugega: rdeča zvezda ni totalitaren simbol, srp in kladivo pa sta. Ne opazi, da s takim kompromisom privoli v tezo, da je neki poljuben simbol sam na sebi totalitaren. Desnici popusti v bistveni točki, namreč v fetišističnem prepričanju v togo povezanost med simbolom in vrednotami, ki jih simbol izraža. Če ima namreč desnica prav, ima simbol neznansko moč, da za nazaj spremeni zgodovinsko resnico. Izniči, kaj je simbol pomenil tistim, ki so vanj verjeli, na temelju tega, da desnica o simbolu danes trdi, da ta vedno in neizogibno, kadarkoli in kjerkoli v zgodovini, ne glede na uporabnike, pomeni isto.

Kaj dela po mnenju desnice neki simbol večno totalitaren? To, da ga je neki režim uporabljal, da bi v imenu vere v svojo resnico to resnico vsiljeval drugače mislečim, in da je v imenu tega simbola ubijal druge, tudi nedolžne.

Če sprejmemo to tezo, se mora slovenska država podvizati in nemudoma prepovedati uporabo križa kot simbola. Nespodbitna zgodovinska resnica je, da je bilo vsaj v Evropi, verjetno pa po vsem svetu, v imenu križa, Kristusa in krščanstva pobitih bistveno več ljudi kakor v imenu kateregakoli drugega simbola. Več kakor tisoč let so v imenu križa pobijali pogane in pobili so jih na milijone. Pokristjanjevali so domorodce po vseh celinah in jim vsiljevali popolnoma tuj način življenja, in tudi zaradi tega so jih bolezni, upori, malodušje zaradi izgubljenega smisla življenja pokosili milijone. No, lep del duš je bil pri tem rešen. V imenu križa so pobijali muslimane še nedavno, v bližini, in med seboj so se v znamenju križa prekleli in pobili milijoni kristjanov, ki so bili drugi za druge hudi krivoverci. Zgodovina krščanstva je zgodovina totalitarizmov. Če je tega kriv simbol, bi bili morali simbolno uporabo križa že zdavnaj najstrožje prepovedati!

Logika tistih, ki odrekajo partizanom rdečo zvezdo, je natančno taka logika, po kateri bi morali najprej prepovedati križ in se odpovedati krščanstvu, če bi hoteli biti dosledni.

Jezusovi zapovedi ljubezni do bližnjega je veliko bližja blažja razlaga. Ne zapiči se v simbol, pač pa se vživi v človeka, ki simbol uporablja. Od tega, kaj je kdo v imenu križa počel, je odvisno, ali je bil ta v nekem primeru simbol ljubezni ali simbol sovraštva. Poleg tega je treba priznati smrtnikom, to pa smo vsi, pravico do zmote. Popolnoma mogoče je, da so prekrščevalci v imenu križa delali zlo v najčistejšem prepričanju, da rešujejo duše pred večnim pogubljenjem. Ali se morajo zato takrat, ko se bodo streznili in se pokesali, odpovedati križu kot simbolu? In ker je križ nedvomno bil simbol številnih krščanskih totalitarizmov, tudi klerofašističnega, ali se morajo odpovedati tudi krščanstvu?

Seveda je bilo vprašanje retorično. Logika tistih, ki odrekajo partizanom rdečo zvezdo, komunistom pa srp in kladivo, je natančno taka logika, po kateri bi morali najprej prepovedati križ in se odpovedati krščanstvu, če bi hoteli biti dosledni. Takšne doslednosti si nikar ne želimo, ker je sama totalitarna, slepa, malikovalska.

Simboli sami ne pomenijo ničesar. Šele dejanja tistih, ki jih nosijo, jim dajo pomen. Tisti, ki so ukazali povojne poboje, so rdečo zvezdo, srp in kladivo omadeževali. Nobenega razloga pa ni, da ne bi bili na oba simbola ponosni tisti, ki so se bojevali za svobodo in za pravičnejšo družbo. Nobenega razloga tudi ni, da bi se sramovali, da smo, ko smo bili še pionirji, rdečo zvezdo nosili na čepicah, ali pa, da smo na delovnih akcijah pomagali graditi hribovske ceste pod proletarsko zastavo. Bomo zato porušili cesto ali vodovod, zgrajen pod napačnim simbolom? Bomo preimenovali še preostale šole in ulice, imenovane po gimnazijcih, študentkah, delavcih, učiteljicah, ki so padli pod enim ali drugim napačnim simbolom in ki od svojega boja nikoli niso imeli ničesar razen imena na kamnu ali na pločevini po smrti?

Prepovejte simbol in dali ste mu sedem novih življenj. V socializmu, ko je za simbol totalitarizma veljala svastika, so se šolarjem od razburjenja tresle roke, ko so po zakotnih zidovih ali straniščih s kredo risali kljukaste križe. Srh kršitve prepovedi seveda ne izraža vere v »izvirni« pomen simbola. Zagotavlja pa uspešno kariero rdeče zvezde, srpa in kladiva v državi, ki prepoveduje »simbole totalitarizma«, namesto da bi opazila in zatrla totalitarizem tam, kjer zares nastaja in se krepi: pri izkoriščanju nemočnih, zatiranju drugačnih, nemotenem pozivanju k nasilju in nebrzdanem preziru do drugih na spletu.

Simboli niso totalitarni. Totalitarni so tisti, ki v imenu svoje resnice odrekajo drugim pravico do njihove resnice. Totalitarizem danes je tudi preganjanje rdeče zvezde, srpa in kladiva.