Balkan

dr. Bogomir Kovač

5. 7. 2013  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Vstop Hrvaške kot 28. članice EU je pomemben in hkrati protisloven dogodek. Na eni strani dokazuje, da sta EU in Hrvaška tudi v kriznih razmerah sposobni razvojnih sprememb, hkrati pa nova evropska širitev ni magična rešitev niti za EU niti za Hrvaško. Slovenija je s hrvaškim pristopom pridobila, nekaj več bo obojestranskih poslovnih priložnosti, boljša bo mobilnost ljudi, višja bo kultura sodelovanja. Toda stari problemi ostajajo, od meje do NLB, zato bo EU kot skupna hiša zgolj nova možnost za njihovo učinkovitejše reševanje.

Širitev EU je stara zgodba. Sedem širitev v petinpetdesetih letih je dokaz živosti evropske integracijske ideje. Širitveni projekt je nesporno uspešnejši, kot pa je bilo poglabljanje EU in njenih institucij, čeprav je oboje usodno povezano. Širjenje EU je namreč povezano predvsem z njeno absorpcijsko sposobnostjo. Sprejem nove članice zahteva vedno večjo fleksibilnost in učinkovitost evropskih institucij ter politik. EU se je že od vstopa VB začela deliti na klube, posebno zadnje širitve (2004, 2007) pa so njeno razvojno, institucionalno in kulturno asimetričnost samo še povečevale. Zato vsaka širitev, tudi sedanja s Hrvaško, pomeni večji problem za EU kot za novo pristopno članico.

Stara predpostavka evropskih integracij je, da EU nastopa kot nekakšna monolitna institucionalna zgradba. Vsaka nova članica se mora prilagoditi skupnim pravilom in skritemu končnemu cilju – vedno večji »evropski integraciji«, vedno bolj »enotni EU«. Toda ta skupna gravitacijska točka, ki so jo od leta 1992 količila maastrichtska pravila enotnega trga, pa uvedba evra in današnji krizni projekti fiskalne, bančne in politične unije, nikoli ni dobila jasne politične potrditve. Federalistični projekt EU kot »združenih držav« je v ozadju vseh teh sprememb, čeprav EU kot postmoderni projekt presega običajni koncept države in suverenost cepi na širok krog deležnikov. Danes EU ne ustreza niti federalistični niti postmoderni podobi. EU je politična entiteta brez prave identitete, iz projekta skupnih vrednot postaja torišče delitve negotove skupne usode.

Hrvaška postaja del nove evropske družine v najbolj neugodnem trenutku njenega razvoja. Legitimnost EU je danes na najnižji točki, kot želena politična opcija ostaja samo še za šesterico balkanskih držav(Bosna, Črna gora, Srbija, Kosovo, Makedonija, Albanija). Širitev postaja vse bolj asimetrična mešanica vedno manj obvladljivih razvojnih in institucionalnih razlik. Toda težava EU ni njena periferna diferenciacija, temveč klubska razklanost v centru, problem so interesi razvitih in močnih članic, manj težavne so slabotne novinke. Poglabljanje EU je dejansko prava negativna plat integracije, širitev je po vseh teh letih njena zgodba o uspehu. Pravzaprav EU deluje enako (ne)učinkovito s 17, 28 ali morda novimi 36 članicami. Pravila in načini sprejemanja odločitev sta že zdavnaj pokazali, da ponderiranje političnih glasov ne deluje, da vse bolj prevladujejo ad hoc odločitve in vse večja moč Nemčije.

Vsaka širitev, tudi sedanja s Hrvaško, pomeni večji problem za EU kot za novo pristopno članico.

Nemčija je bila dolgo osrednja zaveznica in sponzor hrvaškega vključevanja. Danes je samo še strog sodnik, kar ustreza njenim interesom po vstopu nove članice. Zemljiška knjiga je razmeroma urejena, turistična strategija deluje, banke so v evropskih rokah in zahodne korporacije in kapital imajo sedaj večjo varnost in boljše možnosti za poslovanje. Za Hrvaško je to vsekakor svojevrstna vrnitev v prihodnost, ponovna delitev starih vrednot in kajpada nove razvojne usode krizne EU. Nobenih iluzij ni več. Hrvaška bo zagotovo lažje modernizirala svoje gospodarstvo, nadeja se lahko večje evropske razvojne pomoči in investicij, toda spremembe bodo majhne in postopne. Hrvaška je šele na začetku poti, turizem je njen največji razvojni adut, toda tukaj bo morala premagati sedanjo kakovost in sezonsko naravo. Prednosti večje odprtosti bodo plačali s pritiski tuje konkurence doma, slabšimi možnostmi izvoza v sosednje balkanske države in z začasnimi evropskimi ovirami glede mobilnosti delovne sile. EU je vedno stregla kapitalu in ne delu, s širitvijo več pridobijo stare kot nove članice.

Sloveniji se hrvaški trg odpira v pravem trenutku. Toda tukaj bodo uspela podjetja s pravimi poslovnimi modeli, jasno izvozno strategijo in nišnim tržnim pristopom. To so stare zgodbe in Hrvaška v EU za nas ni obljubljena dežela. Slovenija je razvitejša, toda v slabi ekonomski kondiciji, iz nekdanjih balkanskih poslovnih osvajalcev postajamo bolj žrtve lastnih zablod in celo velike tarče hrvaških prevzemov. Še vedno smo neto izvozniki blaga in kapitala, toda pričakujemo lahko bolj uravnoteženo menjavo in večjo razvojno konvergenco. Hrvaška namerava do leta 2020 investirati okoli 15 milijard evrov, del tega je priložnost tudi za slovenska podjetja. Poslovni optimizem je za nas realna popotnica hrvaškega vstopa v EU.

Slovensko-hrvaški odnosi bodo ostali zapleteni. Naš položaj glede meja in NLB bo sedaj slabši, izgubili smo sporno premoč stare članice, zato velja kompenzacijo iskati drugod. Na balkanskih tleh smo sedaj izenačeni, zato bo tekma za preostanek evropske zvezde vodnice pomembna točka preloma. Tu je Slovenija lahko v boljšem ekonomskem položaju, če ne bo ponavljala starih političnih napak.

Balkan postaja namreč novo širitveno okno, svojevrstno evropsko upanje. Evropeizacija Balkana na periferiji je tako samo druga pot balkanizacije EU v centru. Toda to smo v Jugoslaviji že videli in doživeli. In začuda, tudi preživeli.