Grega Repovž

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Uvodnik

Bavconova misel

Starosta slovenskega prava in človekovih pravic dr. Ljubo Bavcon je nedavno v nekem polzasebnem dopisovanju o prihodnosti Slovenije zapisal nekaj trdih resnic. Citate objavljamo z njegovim izrecnim dovoljenjem.

Debata je potekala o tem – na hitro povzeto –, kako priti do drugačne Slovenije, do drugačne politike, do drugačne države. In Bavcon je na to zapisal: »Ni mogoče debatirati o tem, ne da bi pokazali vsaj kanček razumevanja za položaj, v katerem je Slovenija. Pri tem ne mislim samo na dejstvo, da potrošimo več, kot ustvarimo, in da smo zato lahek plen za vsakršno izsiljevanje. Mislim tudi na to, da smo člani EU. Kaj to pomeni, je razvidno tudi iz dejstva, da Slovenija ne more premakniti niti slabega podjetja v t. i. slabo banko brez dovoljenja iz Bruslja. Slovenija, če kaj razumem, ne more izstopiti iz te neprijazne druščine in tako nam, žal, ne preostane nič drugega, kot da bolj ali manj, vendar v bistvu »ubogamo« ukaze iz Bruslja. Po mojem prepričanju Slovenija trenutno nima nobene druge možnosti. Tisto, kar je možno, pa je, kako izvajati diktirano politiko, ali na Janšev način ali pa tako, kot to delata zdaj Alenka Bratušek in njena vlada. To pomeni, da poskušata delovati brez ideološke, politične in razredne diskriminacije, kot je to počel Janša. Tudi simbolika te vlade je drugačna od Janševe – ne bom navajal vsega, naj zadostuje ugotovitev, da ne seje sovraštva, ne izvaja prikrite ali povsem odkrite lustracije, ne zanika pomena NOB in tudi ne kontinuitete z nekdanjima Jugoslavijama. Ne vidim možnosti, da bi katera druga vlada – če bi vsaj v zametku obstajala – lahko vodila kakšno bistveno drugačno politiko. Vsaka in tudi ta vlada mora početi tudi neprijetne stvari, a domnevam, da jo velika večina prebivalcev sprejema, ker simbolizira levo ali vsaj levosredinsko usmeritev. Če vlada Alenke Bratušek pade, potem je velika in zelo realna nevarnost, da bo velik del volivcev abstiniral volitve, in tako se bodo na široko odprla vrata zmagi Janše in njegove fanatično desničarske in neoliberalne politike, ki jo je Tomaž Mastnak imenoval postkomunistični antikomunizem.«

Seveda lahko besede Ljuba Bavcona vsakogar, ki z grenkobo opazuje ravnanje te vlade, razbesnijo. A to ni razprava o tem, ali nam je ta vlada všeč ali ne, ampak le trd opis realnega stanja. To je namreč ta trenutek vse, kar realno obstaja v slovenski politiki. Toda stvari so dejansko še bolj resne. Morda zato, ker je poletje, morda prav zato, kot pravi Bavcon, ker ta vlada preprosto ne seje sovraštva, kar deluje res blagodejno in pomirjujoče, a v tem trenutku smo kot v nekakšnem zatišju pred nevihto – skoraj se zdi, da se stvari umirjajo. Vendar je resnica trda. Nič še ne gre na bolje, nobenega znaka ni, da bomo lahko na primer čez dve leti normalno zadihali. Še več: ekonomija te države se dan za dnem oži, vsi po vrsti čutimo zategovanje te vrvi okoli vratu, malodane vsem je jasno, da nas evrobirokrati in drugi domnevni vedeži peljejo naravnost v klavnico. Pred nami so vanjo vstopili Grki, Ciprčani, Španci, Portugalci – in vendar se delamo, da bo z nami morda drugače. Ne bo. Ta politika vodi točno tja. In obe politični opciji, ki ju trenutno imamo na razpolago, se temu ne znata ne izmakniti ne upreti, ena se celo noče. Tretje opcije pa ni. Tudi uporniške skupine, vse na četrt poti k ustanovitvi vsaka svoje stranke, niso nobena alternativa: večina nima dovolj znanja niti za vodenje kakšne mestne občine, njihove notranje razprave pa so pogosto celo zunaj elementarnih demokratičnih standardov.

Ta družba je ujetnica. Ujetnica norega neoliberalizma, znotraj katerega se marsikdo sploh ne zaveda, da govori neoliberalni jezik, prav ta jezik, ki ga duši in ki mu noče dobrega. Še več: debata o tem nam gre že pošteno na živce, že skoraj tako kot debata o drugi svetovni vojni ali pa o četverici in njenem junaštvu. A rešitev v normalnost ni v ignoriranju teh razmer (ki pa jih vsak dan čutimo in prihajajo neposredno iz Bruslja), že današnje razmere so posledica ignoriranja iz preteklih let. Brez upora ne bo drugače, ne da bi nacija rekla ne, se ne bo nič obrnilo. Kdor ne verjame, naj gleda v Španijo in na Portugalsko, če se mu zdi, da smo res tako bistveno drugačni od Grkov in Ciprčanov. Nismo. Ujeti smo v isti mlin, ki je zmlel te države. Lahko se seveda delamo, da ni tako, a to je le prestavljanje spoznanja na čas, ko bo še bolj prepozno. Je res že prepozno? In če je – je res edini normalen odziv sprijaznitev?