V močvirju

dr. Bogomir Kovač

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Rebalans proračuna v DZ in ponovno opozorilo EK glede fiskalne konsolidacije se znova iztekata v začaranem krogu prociklične ekonomske politike. Nova slovenska vlada ni dovolj prepričljiva glede svoje fiskalne in razvojne politike, EU vztraja pri spornem modelu srednjeročne finančne sanacije članic. Oboje ruši najpomembnejše, kar potrebujemo – zaupanje med gospodarstvom, potrošniki in investitorji, med domačo vlado in evrokrati. Zasuk k rasti in zaposlenosti se zdi v tem močvirju vse manj verjeten, toda politična odgovornosti za kaotične ekonomske razmere tiči na obeh straneh.

Predlog rebalansa proračuna se časovno nekako ujema s stotimi dnevi vlade pod vodstvom Bratuškove. Prednostne naloge te vlade so v tem obdobju predvsem tri. Konsolidacija javnih financ naj bi ustavila naraščanje dolga in razbremenila ceno zadolževanja. Hkrati bi morali zagotoviti gospodarsko rast in zagon gospodarstva. In ne nazadnje je bila njena politična zaveza, da uredi družbena razmerja, umiri politični kaos in ponudi nekakšno ekonomsko alternativo. Od vsega tega je za začetek še najbolj uspel tretji steber, sektaške strasti so umirjene, Janševi so zatopljeni v reševanje svojega idola, poulični demonstranti so klonili pred diktatom preživetja.

Dediščina Janševe vlade je bila slaba. Proračun za leto 2013 je bil nerealno načrtovan, strukturne reforme in osrednja projekta sanacije bančnega sistema in upravljanja državnega premoženja s privatizacijo so bili pripravljeni površno, vlada je preveč stavila na radikalno fiskalno konsolidacijo in premalo na gospodarsko rast. Posledice so jasne. Zmanjšanje rasti je v prvem četrtletju 4,3-odstotno glede na prejšnje leto, dejanski deficit je višji od pričakovanj. Dokapitalizacija bank ni bila uspešna, strukturne reforme so tudi zaradi politične krize obstale na začetku poti. Skratka, Janšev program reševanja krize in varčevalnih ukrepov je bil polomija, deloval je prociklično in ne anticiklično, čeprav je tedanja vlada kratkoročno ustvarila nekaj evropskih stabilizacijskih iluzij. Toda že letos je pristanek trd, negativne posledice bi morala popravljati katerakoli vlada, skupaj s hipokrizijo novih evropskih napotil.

Nova vlada je sprva želela ponuditi alternativno pot ekonomske in razvojne politike. Bolj umirjeno in uravnoteženo fiskalno konsolidacijo, ponoven zagon gospodarstva s programi pomoči perspektivnim podjetjem, prednostno utrjevanje pravne in socialne države. Sanacija bank je sedaj v ospredju vseh rešitev. EU se je strinjala z dvoletnim prehodnim obdobjem (2015) za znižanje primanjkljaja znotraj treh odstotkov BDP, toda evrokrati so nestrpni. Opozorila dežujejo vsevprek, zadnji razlog je vladni rebalans proračuna.

Nova proračunska aritmetika je preprosta. Prihodki so letos zaradi negativne rasti nižji za 527 milijonov od načrtovanih (2012), približno za toliko se poveča tudi primanjkljaj, ki sedaj znaša 4,4 odstotka BDP namesto prvotnih 2,8 odstotka BDP. Vlada preprosto ohranja nominalni obseg izdatkov, stavi na nekoliko drugačno vlogo prihodkov (DDV, trošarine, nepremičninski davek …) in spet upa na izboljšanje rasti ter priliv evropskih sredstev. Nič radikalnega torej. Prilagoditev je bolj ali manj nominalna glede na nižje prihodke, prerazdelitev izdatkov je v obsegu 400 milijonov, ker potrebujemo več za odplačilo dolgov in socialo. Varčevanje je tudi za novo vlado pomembna zapoved.

Še vedno ni prave alternativne rešitve za ekonomiko povpraševanja, še vedno tli upanje v čudežni zasuk ekonomike ponudbe.

Težava rebalansa je očitno v višini in vzrokih deficita in to je kot kaže zmotilo tudi EK. Manevrskega prostora je tu malo, ali zvišanje davkov ali znižanje izdatkov, mogoč bi bil tudi odlog želenega prilagajanja. Vlada se je očitno odločila, da bolj stavi na davčno stran, kar ji omogoča politično preživetje, EK ta ukrep ocenjuje za preveč tvegan in zahteva radikalnejše krčenje izdatkov v javnem sektorju. Lahko stavimo na nižje plače in javne investicije, zamrznitev pokojnin in drugih transferjev, toda večje učinkovitosti javnega sektorja in učinkov strukturnih reform ne morete doseči v dveh letih. Potrebujete več časa za prilagajanje ali pa tvegate novo recesijo. In to negotovost ponujajo nove evropske zahteve. Še vedno ni prave alternativne rešitve za ekonomiko povpraševanja, še vedno tli upanje v čudežni zasuk ekonomike ponudbe. Če nižamo javno potrošnjo, kdo jo nadomešča, če pade kredibilnost vlade, kako financirati proračun na kapitalskih trgih.

Skrivnost rešitve je seveda drugod. Najprej bi morala vlada veliko jasneje staviti na programski del proračuna, da bi upravičila sedanji deficit in prihodnje razvojne rešitve. Še več manevrskega prostora bi morala najti v bilanci B, kjer je že sedaj skrita sanacija bančnega sistema. Bolj bi morala slediti nekaterim starim napotilom razpuščenega fiskalnega sveta glede nominalnih sider, zamrznitev izdatkov in postopnega ciljanja zadolževanja. Hitreje in preudarneje bi morala reševati strukturne probleme, od bank do privatizacije. Vladna zaletavost doma in servilnost do Bruslja preprosto nista dobra popotnica želenih sprememb.

Vlada in EK ohranjata preveč starih stabilizacijskih iluzij, ki ohranjajo recesijo in finančno negotovost. Napotila iz Bruslja povzročajo dodatne zaplete, notranji zasuk ekonomskih politik ni prepričljiv. Program reševanja krize je za sedaj nezadosten. In v tem ima Bruselj prav, vse drugo je bolj ali manj zgrešeno. Od ekonomskih ukrepov do odtujene demokracije, ko domači in tuji politiki odločajo daleč od javnosti in večinskih interesov ljudi.