Mazohizem

Janko Lorenci

19. 7. 2013  |  Mladina 29  |  Kolumna

Unija je na slabi poti. Politika prehitrega zategovanja pasu (austerity) se vrača kot bumerang in se obrača tudi proti severu EU, ki skupaj z Barrosovo komisijo forsira tako politiko, a vztraja pri njej kot slepec brez bele palice. Pri tem zloglasne trojke morda kmalu ne bo več – IMF bo, kot mislijo nekateri, iz nje izstopil, ker vidi, da dosedanja politika vodi v katastrofo. Če bo Kitajska resneje opešala, se bo evrokriza dramatično poglobila in takrat bo hudič.

Odnosi z vrhovi EU, ki tudi nam vsiljujejo tako politiko, so postali ključni za naše ekonomsko in še kako zdravje. Slovenija se lahko polagoma izkoplje le z gospodarsko rastjo. Bruseljski diktat to onemogoča. Nadaljevanje vsiljene ekonomske politike poglablja recesijo in nazadovanje, prinaša hiranje, mučno umiranje na obroke, pot v hude družbene konflikte, množično revščino in trpljenje.

EU postaja naš komandir, in to škodljiv. Prevzema nadzor nad nami v osnovni usmeritvi (zategovanje pasu ne glede na posledice) in v manjših rečeh. Bruseljski birokrati in centri moči v ozadju nam diktirajo sanacijo bank s slabo banko, se vtikajo v proračun, zahtevajo obširno privatizacijo, trdijo, da so sindikati premočni, itd. Tako posegajo v ekonomske, socialne, notranjepolitične in celo ustavno zavarovane zadeve. Čeprav brez evra njihovega denarja smo jim vsak dan bolj izročeni na milost in nemilost. To je noro.

Slovenija bi se morala temu upreti. Za to je pozno, a ne prepozno. Sedanja vlada je prvo napako naredila že, ko je popustila pri slabi banki, na kateri se zdaj pasejo vsi, vključno z EU. Zašli smo v trajno defenzivo, nasveti so najprej postali navodila, potem ukazi.

Trenutno smo še dovolj pri močeh za odpor. Začeti bi se moral pri najbolj žgočem problemu – sanaciji bank. Jasno napovedane težave s slabo banko butajo na dan in EU jih še krepi. Ekonomist Velimir Bole je že avgusta lani v Gospodarskih gibanjih namesto drage in okorne slabe banke, ki sama po sebi sploh ne bo povečala posojil, predlagal naglo dokapitalizacijo bank in hkratna državna jamstva za posojila pomoči vrednim podjetjem. To bi lahko odpravilo kreditni krč. Eujevci zdaj pravijo, da se ne mudi, se ukvarjajo s formalizmi, krč pa vse bolj usodno hromi gospodarstvo.

Potegniti je treba poteze tam, kjer imamo formalno in moralno prav; v povprečju EU so bile državne pomoči po začetku krize enkrat večje kot v Sloveniji, uradniki iz Bruslja pa blokirajo slabo banko prav zaradi državne pomoči, ki naj bi jo povzročila, in tako dodatno povečujejo njene stroške. Če je bila metodologija določena v ECB, zakaj čakati na eujevske uradnike, ki težav očitno ne znajo rešiti in jih niti ne razumejo. Res smo si jih v glavnem nakopali sami, vendar naj nas pustijo, da jih – z lastnim denarjem – sami tudi rešimo. V bankah, sicer nikakor nedolžnih, se zaradi lova na čarovnice (bankirje), ki ga poganjajo in izkoriščajo politiki, sami najbolj krivi za pregrevanje gospodarstva in kreditno eksplozijo, bojijo lastne sence in ne upajo posojati denarja. Gospodarstvo pa usiha, z njim državna blagajna, s tem javni izdatki, s tem javne službe, potrošnja in zadnje drobtinice optimizma – spirala gre navzdol brez upanja na preobrat.

Sklep je jasen: Bruselj je treba postaviti pred izvršeno dejstvo (dokapitalizacijo, državna jamstva), potem pa mu razlagati, zakaj smo v to prisiljeni. Vnaprejšnja opozorila bi vse samo razvodenila. Dosedanja pokorščina je uničujoča in bizarna: poveljujejo nam kot šolarčku, v zameno pa ne dobimo nič, samo uničujemo se v svoji servilnosti.

V igri je več stvari – stiska, pogum in prilizljiv strah, tehtanje med škodo zaradi sedanjega položaja in tveganja odpora. Igra je tvegana, a nikakor vnaprej izgubljena, prej nasprotno.

Težave bi bile. Odporu, ki bi po potrebi vseboval tudi skrajno resen razmislek o izstopu iz evra, bi sledila kanonada iz Bruslja, zajahala bi jo opozicija, omahljivi koalicijski partnerji bi se lahko ustrašili, mediji bi zganjali običajno sladostrastje nad našimi težavami.

Servilnost do EU in velikih iz tujine je trajni problem slovenske politike, tudi sedanje oblasti. Toda zdaj so težave velikanske, servilnost pa pogubna.

Za resen spopad take vrste potrebuješ voljo in moč – podporo koalicije, poslancev, javnosti. Tam, kjer bi morala premierka dobiti podporo za odpor (če o njem resno razmišlja), je veliko gnilobe. Najvplivnejši mediji, zlasti obe največji televiziji in Delo, podpirajo samomorilsko pokorščino navzven in ne problematizirajo pogubnega bruseljskega diktata. Kar rečejo tamkajšnji uradniki, je za te tri medije sveto (redkim častnim izjemam se opravičujemo), na nas je, da ubogamo. Tudi zaradi te servilnosti in oportunizma, ki ju podpihujejo še glasniki »prodajne industrije«, vedno bolj tičimo v eujevskem močvirju.

Oblast v bistvu nima kaj izgubiti. Postopno hiranje jo bo zbrisalo s političnega zemljevida, skupaj z državo bo umirala na obroke. Pri tem pa lahko upor uspe. Z nasprotnim udarom lahko za sabo potegneš koalicijo, dobiš podporo ljudstva in postaneš celo junak. Še EU, ki najbolj stiska prav pokorne vazale, te začne jemati resneje.

Mudi se; zdaj smo še za silo pri močeh, čez nekaj mesecev bomo že precej manj. Izvršena dejstva so torej potrebna takoj. Ne moremo čakati na morebitni preobrat merklovske politike po volitvah. A tudi v tem primeru bo polžja Komisija spet zamujala. Hkrati vlada izgublja zalet in dokajšnje prvotno zaupanje.

Iz vsake vlade je običajno mogoče iztisniti tudi kaj dobrega. To bo veljalo tudi za to oblast – če se bo do EU nehala obnašati kot mazohistični hlapec. Upor je njena dolžnost.