Kaj bo z Delom?

Janko Lorenci

26. 7. 2013  |  Mladina 30  |  Kolumna

Ena izmed mnogih faset slovenske krize so tudi težave resnih medijev, zlasti tiskanih. Delu, nekoč instituciji med njimi, celo grozi počasna smrt ali pa preživetje zgolj v tabloidni izvedbi, Slovenskih novicah.

Časopis muči vrsta težav starejšega in mlajšega datuma.

Pred slabima dvema desetletjema je časopis izgubil priložnost, da bi ostal v lasti novinarjev, tedaj še pretežnih lastnikov. Toda uprava, vsa v zanosu našega zgodnjega kapitalizma, je podjetje raje odpeljala na borzo, kjer ga je čez čas – kakšna nesreča, kot se je izkazalo pozneje – prevzelo Laško. S tem je bila priložnost za trajno avtonomijo in večjo trpežnost zapravljena. Slaba je bila tudi izbrana razvojna strategija: podjetje si je po nepotrebnem omislilo lastno tiskarno, dnevnik pa preobložilo s prilogami, namesto da bi raje ustvarilo množico samostojnih edicij, ki bi lahko zdaj pomagale matici.

Kljub temu je Delo nekako do začetkov prejšnjega desetletja dobro vozilo. Država se je ekonomsko še vzpenjala, naklada je še bila visoka, oglasov obilica, lastniki razpršeni in se niso vtikali v podjetje in časopis. Uredništvo je bilo dokaj neodvisno od uprav, kljub vsemu za svetlobna leta boljših od sedanjih. Profil Dela je bil dokaj jasen: libertaren, nazorsko bolj ali manj lev, a neodvisen od politične levice. Počasi pa so se kopičile težave.

Uprava, takrat pod vodstvom J. Apiha, je za odgovornega urednika postavila D. Koširja, ta je s svojima pomočnikoma (Flegar, Renko) uvedel avtoritarno namesto dotedanjega ohlapnega vodenja (Doberšek, Meršol), ki pa je dopuščalo notranji dialog in iniciativnost. Začelo se je tudi lovljenje politične uravnoteženosti.

V takem stanju oslabljene notranje kohezije je Delo kupila pivovarna Laško – kot politični žeton, uporaben za gradnjo načrtovanega miniimperija. Zloglasna kupčija z Janšo je Delu naprtila politična nastavljenca in cenzorja Slivnika in Jančiča. Delo je zapustila četa izrazitih piscev, ki so dajali časopisu profil in bili smetana na novinarski torti, hkrati pa skrbeli za notranjo moč uredništva in hrbtenico do uprave. Naklada, drseča navzdol že pod Koširjem, je dramatično padla, Delo je dokončno izgubilo kultni status prvega nacionalnega časopisa. Takrat še dokaj trpežen novinarski kolektiv je sicer preprečil popolno politično podreditev časopisa, toda avtonomnost je bila krepko načeta, profil pa se je močno zameglil. Čeprav je moral Slivnik čez čas oditi, se bralstvo ni vrnilo. Nadaljevalo pa se je obdobje sredinjenja, naraščajočega povprečništva uredniških vrst in izgubljene identitete, ki traja še zdaj.

K trajnemu nazadovanju so seveda prispevali tudi drugi vzroki, od zunanjih zlasti spreminjanje bralnih navad, zajedanje interneta, upadanje oglasov. Največja težava pa je ostal lastnik, medijsko popoln diletant in brezbrižen za dolgoročnejšo usodo časopisa. Podjetje je začel neusmiljeno izčrpavati in ga vodil kot zanikrno oštarijo; mu postavljal slabe nadzornike, ki so imenovali slabe uprave, te pa slabe odgovorne urednike. Tačas je ta proces dosegel vrhunec: dnevnik Delo vodi kot v. d. šef Slovenskih novic – vajenec sedi na mojstru. Tako je kadrovska politika dosegla dno; Delo dobre sicer nikoli ni premoglo, a je bilo dolgo dovolj dominantno, kvalitetno in visoko donosno, da so se nanj dobri pisci lepili sami od sebe.

Tako še vedno znatni potencial uredništva že lep čas ni polno izkoriščen, poslovni del podjetja (uprave so ga forsirale, ker so jim šli novinarji na živce, ker so jih hotele vsebinsko nadzorovati ali so se jih po malem bale), pa ni bil od nekdaj nič prida, a so to prekrivali zlati časi visokih naklad in obilice oglasnega denarja.

Zdaj lastnik že tako opešano Delo, podobno kot politika Slovenijo, skubi kot napol mrtvo kokoš – fizično, kadrovsko, finančno. To krčenje je pogubno toliko bolj, ker ga ne spremlja potrebni zasuk v kadrovski politiki, iskanje jasnega profila in smiselne razvojne politike. Tu je še zaostrovanje splošne krize – bralci dnevnik že odpovedujejo tudi zaradi stiske.

Ironično, a logično je, da identitetno in nazorsko tavajoči časopis družbi – in sebi! – ne zna postaviti zrcala. Gospodarska redakcija npr. vztrajno zagovarja neoliberalne dogme, notranjepolitična redakcija pa o tem raje molči. Častnih izjem je malo. Tako časopis pljuva v družbeno in lastno skledo, saj propagira politiko, ki zaostruje krizo in redči bralce.

Razpoloženje novinarjev je ustrezno moribundno, oportunizem velik, kolektivnega duha, pripadnosti in zagretosti malo. Novinarski sindikat in aktiv sta izgubila nekdanji vpliv in časopis je lastniku izročen na milost in nemilost. Delo se tako v času, ko bi moralo dati vse od sebe, slabo upira nazadovanju. Naklada še naprej pada, skubljenje se nadaljuje, nastaja začaran krog, ki mu ni videti konca.

Smrt še zmeraj dragocenega Dela bi bila za Slovenijo hud udarec. Bralci se ne bi preselili k drugim resnim dnevnikom (ki jim tudi gre slabo), ampak bi preprosto ugasnili v nebranje. Krog (medijsko) odklopljenih bi se povečal. Kvalitetne družbe brez kvalitetnega tiska ni, nepogrešljiv je.

Kaj je mogoče storiti? Predvsem se mora, dokler je še čas, zganiti novinarsko moštvo. Novinarji si bodo morali pomagati sami, pomoči od zunaj bo malo. Potrebni so oster upor proti lastniškemu izčrpavanju, oživitev aktiva in sindikata, nova, sposobna uredniška ekipa, solidarnost v hiši in med mediji. Zaželeno je tudi radikalno razmišljanje, od zgledovanja po Večerovi novinarski zadrugi do bega iz sedanje kletke Laškega v nov časopis. Brez boja ne bo nič.