Dežela na senčni strani Afrike

Jože Vogrinc

19. 7. 2013  |  Mladina 29  |  Javna pamet

Prepričanje, da je Slovenija trdno zasidrana v geografskem prostoru, zares ne sodi v postmoderno geografijo. Izkušnje kažejo, da se njene koordinate naglo spreminjajo. Ko je bil Tito še živ, je bila dežela na poti v socializem. Mati Partija ji je zavila brašno v culico in dete Slovenija z bratskimi republikami vred je zabredlo v neznane kraje, za katere se ne ve več dobro, ali so sploh na Zemlji. Potem se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja naenkrat začelo ugibati, kje Slovenija pravzaprav jè. Nekateri so bili na podlagi starih zemljevidov in starčevskega spomina zmotno prepričani, da leži sredi Evrope. Tisti, ki smo budno spremljali živahne stike SFRJ in še posebej JLA z bratskimi državami v Afriki, smo že takrat menili, da je samo vprašanje časa, kdaj bo naša država sprejeta v Organizacijo afriške enotnosti.

Prav smo imeli seveda mi. Že takoj po osamosvojitvi Slovenije so posredni dokazi pričali, da leži Slovenija v Afriki. Prvi tak dokaz je bil, da se je slovenski politični razred z deželo in ljudmi vred napotil v Evropo. To se pravi, da v Evropi takrat še nismo bili, saj drugače ne bi mogli biti šele na poti vanjo. Drugi prepričljivi dokaz je neverjetni uspeh reklamne akcije, ki je razglasila Slovenijo za »deželo na sončni strani Alp«. Zemljevid, ta površni dvorazsežni posnetek trirazsežne realnosti, res kaže Alpe s predgorjem kot del Evrope. Če pa hočemo dojeti globljo, trirazsežno realnost, moramo bolj zaupati geologiji. Natančneje, zaupati moramo tektoniki plošč. Ta nam naravnost pove, da so Alpe tvorba, ki jo je izoblikovalo narinjenje afriške plošče na Evropo. Površina, ki kaže Slovenijo kot deželo na sončni strani Alp, prikriva globljo resničnost: Slovenija je dežela na senčni strani Afrike. Na tisti strani, s katero Afrika prekriva Evropo.

Politična in gospodarska zgodovina Slovenije njeno pripadnost Afriki potrjuje iz leta v leto, iz meseca v mesec z večjo zanesljivostjo. Na kratko jo je namreč mogoče opisati kot ponavljanje zgodovine afriških držav izpred nekaj desetletij. Izmed afriških držav sta se kasneje od Slovenije menda osamosvojila le Eritreja in Južni Sudan. Od vseh ostalih pa bi se lahko bili Slovenci naučili marsikaj koristnega, če le ne bi zmotno verjeli, da smo v Evropi (ali vsaj, da bomo tam izstopili, ko se bo vlak ustavil). Najprej tega, čemu služi samostojna država. Zgodovina Afrike v drugi polovici prejšnjega stoletja kaže, da zasedba položajev v novi državi omogoča nadzor nad privatizacijo družbenega bogastva in tako usmerja razdelitev družbene moči in nastanek novega domačega vladajočega razreda. Ta politično ni samostojen, saj je življenjsko odvisen od velekapitala v metropolah Zahoda, za katerega igra vlogo policaja in pobiralca davkov. Le čemu bi ta trošil denar za upravljanje kolonij, ko pa lahko prepusti zatiranje ljudstev njihovim lastnim »elitam«?

Jug Evrope je geološko že dolgo del Afrike. Zdaj postaja to tudi v gospodarskem in političnem pogledu.

Položaj na novo osamosvojenih afriških držav se je začel hitro slabšati v sedemdesetih letih, ko so se njihovi dolgovi v razvitem svetu silovito povečali. Namesto da bi se samostojno razvijale, so morale začeti klestiti proračune za gospodarski in družbeni razvoj. Pri tem niso bile prepuščene kratko malo roparskim zasebnim bankam. Bistveni del (tako imenovane) pomoči so jim dodelile mednarodne finančne ustanove pod nadzorom največjih zahodnih držav in s kapitalom njihovih zasebnih bank ali pa so jo dobile po dvostranskih pogodbah s temi državami od njihovih specializiranih agencij.

Večinoma se javnost ne zaveda, da je zelo malo (tako imenovane) pomoči, ki so je bile afriške države deležne (in isto danes velja še bolj), nepovratne humanitarne pomoči. Velikanska večina »pomoči« so posojila, ki jih je treba vračati, obresti nanje in obresti na obresti rastejo v spirali. Življenjska raven večine afriških dežel odtlej ni le zaostala za življenjsko ravnijo drugih delov sveta. Vseskozi so bile naložbe tujega kapitala v Afriki nadpovprečno donosne, organizacije dajalke pomoči vse do danes redno izkazujejo pozitivne bilance.

Programi »strukturne prilagoditve« so pogojevali pomoč (in pomoč pri odplačevanju pomoči, da pomoči pri odpravljanju posledic pomoči niti ne omenjamo) s privatizacijo najprej gospodarstva, potem pa še infrastrukture. S tem niso le diktirali »samostojnim« državam »razvoja«, kakršnega si te niso izbrale same, pač pa so tudi v kali zatrli družbene sile, ki bi zmogle samostojen razvoj izpeljati. Državni uradniki »samostojnih držav« so zato, da so lahko odplačevali kredite, povzročili obubožanje zdravstva in šolstva in odprli domače trge premočni konkurenci Zahoda. Afriške dežele so ostale prejemnice »pomoči« ter izvoznice surovin in emigrantov.

Paradržavne ustanove zahodnih držav in mednarodne ustanove pod njihovim nadzorom so bile in so še predvsem ustanove, ki v negotovih afriških razmerah zmanjšujejo tveganje naložb zasebnega zahodnega kapitala, v sili prenašajo stroške propadlih projektov na davkoplačevalce lastnih držav, predvsem pa izčrpavajo »prejemnice pomoči«, jih držijo v odvisnosti in skrbijo, da rente v obliki »plačevanja dolgov« redno krmijo posojevalce.

Jug Evrope je geološko že dolgo del Afrike. Zdaj postaja to tudi v gospodarskem in političnem pogledu. To je dobro znano. Manj znano pa je, da je delovanje »trojke« tudi že preizkušena afriška specialiteta. Nič izmed tistega, kar počne »pomoč« danes z Grčijo in kar strici iz Londona, Berlina, Frankfurta, Washingtona pričakujejo od Slovenije, ni zares novo. V Afriki vse to že dobro poznajo. Če vas zanima vaša prihodnost, ne buljite v kavno skodelico. Študirajte zgodovino Afrike!