Jazbečev prihod

dr. Bogomir Kovač

19. 7. 2013  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Sredi julija je Slovenija dobila novega guvernerja Banke Slovenije, Boštjana Jazbeca, dobrega akademskega ekonomista z mednarodnimi bančnimi in finančnimi izkušnjami. Finančna stabilnost države je bolj kot kadarkoli odvisna od stabilnosti bank, ki tvorijo središče krize in so hkrati temelj gospodarstva. Upravljanje slabih terjatev in sanacija bank postajata ključna ekonomska operacija države, tudi eden najpomembnejših členov nove evropske arhitekture. Bančna unija je šele na začetku, njene operacije so ključne za fiskalno stabilizacijo in politično preživetje EU.

Jazbec prihaja v slovensko ekonomsko politiko v ključnem trenutku. Pred sedmimi leti je bil morda premlad in premalo izkušen za tako pomembno funkcijo, danes so reči drugačne in lahko postane ena ključnih političnoekonomskih figur v državi. Pomembno je, da je procedura imenovanja stekla gladko, da so politične stranke dosegle visok konsenz glede njegovega potrjevanja, da s svojimi nastopi deluje zadržano, zrelo in konstruktivno.

Temeljna naloga Banke Slovenije je, da po ponesrečenem Kranjčevem mandatu spet postane osrednja makroekonomska institucija, ki s strokovnostjo, umirjenostjo in potrebno avtonomijo prispeva k ekonomski stabilnosti in finančni normalizaciji države. Banka Slovenije je sicer del evropskega sistema centralnih bank, naša monetarna suverenost je zamejena s politiko ECB in evrsko političnoekonomsko arhitekturo. Toda njena osrednja vloga še vedno ostaja regulacija in nadzor bančnega sistema, še vedno je lahko center političnoekonomske kredibilnosti glede povezanosti obeh ključnih ekonomskih politik, monetarne in fiskalne.

Zdi se, da bo treba obuditi tesno sodelovanje med Banko Slovenije in vlado, med guvernerjem in finančnim ministrom, tako glede sanacije bank, prave mere anticiklične ekonomske politike in spodbujanja gospodarske rasti. Spomnimo se Arharjevih umirjenih nastopov, pa Gasparijeve strokovnosti, oboje lahko Jazbec samo še nadgradi. Ekonomskih orodij in manevrskega prostora ni veliko, toda odprta ostaja najpomembnejša politična vloga, ki jo Jazbec in nosilci ekonomskih politik ne smejo spregledati. Gre za vrnitev zaupanja in kredibilnosti, dveh najpomembnejših stebrov političnega kapitala.

Jazbec je bil pred sedmimi leti morda premlad in premalo izkušen za guvernersko funkcijo, danes so reči drugačne. Lahko postane ena ključnih političnoekonomskih figur v državi.

Očitno bo prvi in najpomembnejši skupni projekt vlade in BS povezan z operacijami upravljanja slabih terjatev bank in čiščenja njihovih bilanc. Jazbec je pravilno nakazal vrstni red in hierarhijo ukrepov domače ekonomske politike. Najprej potrebujemo sanacijo bančnega sistema, da bo lažje zagnati gospodarstvo, z gospodarsko rastjo pa bo lažje reševati tudi probleme javnega sektorja. Vse skupaj zahteva tesno sodelovanje in zaupanje domačih in tujih nosilcev ekonomskih politik in institucij.

Začetni intervencionizem EK glede vmešavanja v vrednotenje in cene prenesenih terjatev ter vtikanje v vrsto tehničnih rešitev »slabe banke« zagotovo ni dobro. Preveč spominja na socialistični sindrom centralnega odločanja. Tu je potem še neusklajenost med EK in ECB, zato zmešnjavam iz Bruslja in Frankfurta ni videti konca. Samo usmerjanje finančne stabilnosti na ravni bank in držav danes regulira več kot 1200 ukrepov, sistemskih napotil in omejitev, pravi institucionalni, regulacijski in intervencionistični cunami pa se samo še stopnjuje sistemski kaos, ki je domala neobvladljiv.

Podobno je na drugi strani lahko problematična dovčerajšnja slovenska pasivnost, pa tudi sedanja zaletavost, ko bi želeli prehiteti finančne operacije brez potrebnih sistemskih nastavkov. Od tod mrzlica s pregledi bank in vrsto neznank glede določanja, cenitve in prenosov slabih terjate. Kompromis med finančnimi preračuni, nekakšnim tržnim preverjanem in političnimi odločitvami bo vendarle treba do jeseni presekati. Nestabilnost in nerealnost trgov ter politično mešetarjenje lahko gredo zgolj do meja, ki jih določata likvidnost vseh deležnikov in solventnosti celotnega finančnega sistema. In v to močvirje medsebojne odgovornosti sta se ujeli tako EU in ECB kot tudi članice, najbolj jasno pa bomo to v Sloveniji občutili pri konkretnem delovanju DUTB in dodatnem zadolževanju države.

Dolžniška kriza držav, ki je izbruhnila v EU v letu 2010, je namreč pokazala na vso protislovnost sedanje evropske političnoekonomske arhitekture, zlasti monetarne unije brez fiskalne in politične podlage. Od tod težave pri sanaciji bančnega sistema in visoka stopnja ranljivosti držav zadolževanja na finančnih trgih. Slovenija postaja dober primer teh težav. V veliki meri bi te težave lahko rešili z večjo stopnjo regionalizacije ECB v podobni maniri, kot to velja za ameriški FED, in večjim poudarjanjem finančne stabilnosti kot javne dobrine. Prvo pomeni, da je treba evropsko monetarno politiko depolitizirati z vidika interesov velikih držav, in to lahko storimo z večjo vlogo regionalne povezanosti, regionalna ekonomska geografija postaja pomembnejša od nacionalne. In drugič, finančna stabilnost kot javno dobro pomeni, da zadeva usodo in pravice vseh deležnikov in da so potrebne pozitivne spodbude in ne zgolj negativni ukrepi.

Slovenija je del EU in evrosistem je še vedno najmočnejše lepilo te skupnosti. Toda nevarnosti obstajajo in so del sedanjih kaotičnih rešitev. V EU bomo morali iskati zaveznike, pokazati na drugačne rešitve od dosedanjih, za preživetje potrebujemo več aktivne politike doma in do EU. Novi guverner je v tej mreži pravi mož, ki prihaja v pravem trenutku s pravimi pristopi. Toda problem je, ali ga bodo v deželi šentflorjanski razumeli pravi ljudje.