Prvi državni udar brez njega

Vlado Miheljak

2. 8. 2013  |  Mladina 31  |  Dva leva

»V SDS imamo programe, ki so potrebni, vendar ta trenutek nimajo možnosti, da se uresničujejo, ker so nam možnost s prikritim državnim udarom vzeli.«
— Janez Janša se je pritoževal, da nekateri delajo državni udar mimo njega. (Bovec - letališče, 27. 7. 2013)

»Pred nami so v političnem smislu še bolj vroči meseci in časi, kot so ti danes. Slovenska demokratska stranka je šla že večkrat skozi takšno vročino.«
— Janez Janša obljublja indijansko poletje

»Hvala … hvala vsem, ki ste…. Hvala za dolge aplavze, ampak pod to streho je še bistveno bolj vroče kot vam v šotoru …«
— Privrženci niso izkazovali dovolj uvidevnosti do napora vodje

Samodejna meteorološka postaja Bovec - letališče: najvišja izmerjena temperatura 27. 7. 2013 je bila 32,9 stopinje Celzija v senci
— (podatek ARSO)

Poznate kultni film Spika Leeja Do the Right Thing (1989)? Družboslovno bi ga lahko okvalificiral kot filmskoteoretski uvod v vsesplošne nemire in upor, ki se je zgodil tri leta kasneje v Los Angelesu, ko so policaji brutalno premikastili črnega motorista Rodneyja Kinga. Problem, ki ga »študijsko« obdela v svojem nadvse duhovitem filmu s tragičnim zaključkom, je razmerje med povodom in vzroki. Namreč v Bedford-Stuyvesantu, črnskem predelu Brooklyna, ljudje preživljajo peklensko poletno vročino hiperurbanega okolja. Napeti so. V središče zgodbe vstopi Buggin’ Out (v enkratni interpretaciji »najbolj črnega Italijana«, Giancarla Esposita), ki je po profesiji politični aktivist, črni brat, po slogu pa predvsem hujskač. Njegovo običajno neuspešno ščuvanje k uporu, k boju za črnske pravice, se tokrat prekrije z izjemno razdraženostjo in sugestibilnostjo prebivalcev četrti, ki jim vročina (100 stopinj Fahrenheita) kisa možgane. Na koncu ni več jasno, ali je narobe, ker Italijan Sal na pico daje premalo sira ali ker ima na steni svoje picerije slavne Italoameričane namesto slavnih Afroameričanov. Iracionalni prepir se konča z brutalnim policijskim ubojem tipa, ki provocira s truščem iz gromozanskega radia. In Mookie (igra ga sam Spike Lee), ki si služi kruh z raznašanjem Salovih pic, preusmeri gnev množice v napad na picerijo. S tem pravzaprav razelektri visoko napetost in prepreči napad množice na Sala in njegove fante. A zjutraj, po surovi noči, lokalni radijski didžej napove še bolj vroč dan …

Vročina je res problem. Ne samo v filmih. Ljudje se odzivajo drugače, manj racionalno. V prometu so agresivnejši, pozornost se jim zniža, v komunikaciji so bolj nestrpni …v politiki pa bolj sledljivi in vodljivi. Zato je treba tudi take obskurne božje poti, kot je vsakoletno romanje v Lepeno oziroma Bovec, da bi slišali Njegovo besedo, jemati zares. Posnetek nastopa Janeza Janše (dostopen je na strani SDS na medmrežju) pred podaniki je resnično zanimiv. Frenetična publika, ki gromko ploska govorcu brez grimas, brez obraznega izraza, robotu brez emocij, je zanimiva ne le estetsko, ampak tudi psihološko. Po našem razumevanju že mora biti nekaj presežnega, psihološko nasičenega v razmerju med razgreto množico in mrtvo hladnim vodjem. Libidonoznega? Morda. Vsekakor nekaj, kar naredi vez med privrženci in »robotom« tako prvinsko, tako intenzivno …

A onkraj naslajanja nad scenskimi okraski je nastajalo sporočilo, ki mu je vredno prisluhniti. Je napoved jesenskih dogajanj. Je ščuvanje k »vstaji«. Ne k spontani splošni ljudski vstaji, ampak k organiziranim akcijam privržencev, sledilcev. In nobenega dvoma ni, da je Janša človek, ki tisto, kar govori, tudi misli – in naredi. V tem smislu je predpolitični množični vodja ... Vse skupaj pri njem ni igra, ni vloga. Janša verjame vase in v svojo misijo. Nima distance do lastne osebe. Takšno umanjkanje distance ni znak dobre psihične kondicije. Prej obratno. Vsekakor pa je spričevalo aktivistične vztrajnosti. Kakršne v Sloveniji razen njega nima nihče. Je že kdo v politični Sloveniji doživel toliko političnih porazov, razočaranj in tako malo zmag, pa vseeno ostal na okopih? Pravzaprav je bila zmaga samo ena. Tista leta 2004, ko se je LDS iztrošila, SD pa (še) ni znala, ni zmogla prestreči in nagovoriti razočaranih volivec. A evforija z Janševim novim obrazom ni trajala dolgo. Spravljiv diskurz, ki je prinesel uspeh, je bil zgolj trenutna šibkost, ki se več ne more ponoviti. Po tej zmagi je spet doživljal poraze. Najprej na rednih, nato na izrednih volitvah. Slednji je bil za velikega favorita, po katastrofalni Pahorjevi vladavini, najbolj boleč in ponižujoč.

A kot rečeno. Za površinskimi povodi so tudi pri Janši globlji razlogi za ščuvanje k uporu. Znašel se je v realni nevarnosti, da lahko pritožbena instanca potrdi prvostopenjsko sodbo. In ob razkritjih in pričakovanem razpletu v procesu na Finskem ter že izrečeni sodbi v Avstriji bi bila tudi morebitna intervencija ustavnega sodišča za zaščito dela in lika JJ zgolj še ena epizoda v avtodiskreditaciji tega instituta in njenih sodnikov. Pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice pa je slej ko prej pravljica za tolažbo politično indolentnih sledilcev.

Zato mu lahko verjamemo: jesen bo res vroča. 451 stopinj Fahrenheita v deževnih dneh.