Vidimo, da je kradel

Jože Vogrinc

2. 8. 2013  |  Mladina 31  |  Javna pamet

Poročanje na TV je vedno bolj podobno peni. Poročevalsko peno si lahko predstavljate kot peno na pivu ali na kapučinu, še rajši pa kot sladkorno peno. Se pravi, nekaj malega snovi in zelo veliko zraka; vabljiv videz in nekaj sekund ugodja, potem pa nič. Razen zobobola, če ste neprevidni s sladkorno peno.

TV-pena ima toliko pojavnih oblik, da jih nikakor ni mogoče stlačiti v tole rubriko. Zato si oglejmo samo eno. Vzemimo primer novinarja, ki ga je urednik poslal na teren poročat o znanem politiku ali gospodarstveniku, ki si je v samostojni Sloveniji pridobil znatno premoženje in je bila proti njemu pravkar vložena obtožnica. Ni bistveno, po katerem členu je obtožen, pač pa le, da je mogoče vsebino obtožnice v vsakdanjo govorico kratko in jasno prevesti: »Kradel je.«

Dokaj zanesljivo bomo gledalci tako imenovane informativne oddaje, kjer nam postrežejo s to temo, deležni poročila o poskusu poročevalca, da bi poročal s terena. Se vam sliši to zapleteno? Ni. Gre za kratek odlomek, kjer kamera redno pokaže lepo urejeno hišo za trdno ograjo in potem pobliže še novinarja z mikrofonom, ki čaka pred njo. Potem pa nam sporočijo, da nam o tem ne morejo ničesar sporočiti, ker se obtoženec ni pokazal. Dobili smo informacijo, da informacije ni. Poročevalec je sporočil, da je bilo njegovo delo neuspešno. Potem poročilo preide k drugim vidikom teme, denimo k obnovi vsebine obtožnice.

Tak odlomek ima kljub svoji informacijski ničnosti v »ekonomiji« novinarjevega prispevka in oddaje, katere del je, jasno sporočilo. Sugestiven je: glejte to razkošje; vprašajte se, zakaj se obtoženi ne pokaže. Če bi brez tega »terenskega dodatka« gledalci slišali le novinarjev stavek, da izjave obtoženega TV še nima, to nikakor ne bi bilo isto. V našem primeru slika in govor s kraja (ne)dogajanja prineseta gledalcu in gledalki poseben »nič«: podobo razkošne hiše in izjavo novinarja o odsotnosti osebe, ki je predmet poročanja. Obe, podoba in izjava, sta proizvedeni za gledalce in jim izročeni na način, da so ju prisiljeni interpretirati sami. Sugestija je jasna: razkošno hišo ima, ker je kradel, in skriva se, ker je kriv.

Včasih izjemoma novinar pred hišo koga zasači in izsili njegovo izjavo. Najpogosteje to ni obtoženec, pač pa njegov svojec, advokat ali celo sosed. Če pa je to obtoženec, kar je redko, bo vprašan bodisi, kaj ima povedati o obtožnici, bodisi ga poročevalec neposredno vpraša, ali obtožnica drži. Prevedeno v vsakdanjo govorico: »Ali ste kradli?« V obeh primerih verjetno obtoženi za TV ne bo rekel nič. Če pa kaj reče, je v prvi varianti to izgovor, da obtožnice še ni prejel ali prebral ali da ta ne drži. Kaj pa naj naredi v drugem primeru? Pade na kolena in prizna? Ali zamrmra nekakšen ne ali kaj, je vseeno. Prizor je kot informacija ničen. Nihče ne pričakuje, da bo obtoženi novinarju priznal krivdo. Točka je učinkovita prav kot zaigran prizor: TV, utelešena v mikrofonu in kameri, poročevalcu in snemalcu, proizvede viden dokaz svojega prizadevanja za resnico in pravico in še očitnejši dokaz nepripravljenosti obtoženca, da bi priznal krivdo.

Čemu poročaš, če nisi ničesar izvedel, in se s tem še hvališ? Ali je novinar zasliševalec, tožilec ali sodnik, da sprašuje obtoženca po krivdi? Kdaj je uredništvo informativnih oddaj začelo proizvajati epizode telenovel, da nam rutinsko sugerira, kdo je kriv?

V starih časih, ko so informativni programi objektivnost poročanja še častili kot vrednoto, bi urednik novinarja vsaj pokaral, če ga zaradi uspešnega dela novinarskega sindikata ne bi mogel odpustiti. Čemu poročaš, če nisi ničesar izvedel, in se s tem še hvališ? Ali je novinar zasliševalec, tožilec ali sodnik, da sprašuje obtoženca po krivdi? Kdaj je uredništvo informativnih oddaj začelo proizvajati epizode telenovel, da nam rutinsko sugerira, kdo je kriv?

Prehiter bralec se je medtem že odločil, da jemljem v bran tajkune. Razočarati ga moram. Sam sem kot gledalec tudi lahko osebno prepričan, da je oni res kradel in si te razkošne vile ni zaslužil. A koristna družbena funkcija informiranja ni, da podžiga moje spontano prepričanje z rutinskimi ideološkimi konstrukti. Kolikor pa poskuša namesto sodstva opravljati delo preiskovalca, tožilca in sodnika hkrati, je takšno poročanje za družbo zelo škodljivo.

Čas je, da se vprašamo, kakšne so lahko družbene posledice takšnega hujskanja k instantni prepoznavi krivde. V prvi etapi je to pritisk na sodstvo, da vsaj na prvi stopnji spozna obtožence za krive. Če se bo v nadaljevanju potem izkazalo, da dokazi niso zdržali in bo vrhovno sodišče obtožence oprostilo, bo to še bolj utrdilo prepričanje mnogih, da Slovenija ni pravna država in da sistematično spregleduje prekrške ali celo zločine imetnikov družbene moči. Če pa bo hujskanje skupaj z drugimi družbenimi okoliščinami, pa naj bodo obsodbe upravičene ali ne, večinoma pripeljalo do obsodb, bo to začasna in navidezna zmaga revežev v razrednem boju z bogataši.

V družbenem redu, kjer je s privatizacijo nastal cel nov vladajoči razred, je obsodba nekaj glavnih akterjev tega procesa sprejemljiva cena za ta razred v celoti in tudi za slovensko »politiko«. »Politika« se lahko z zamenjavo generacij »očisti« in se ponovno legitimira pred ljudstvom kot »poštena«, ne da bi se njena politika bistveno spremenila. Razred lastnikov in menedžerjev pa si lahko oddahne in mirno nadaljuje svoj boj za prostor pri koritu akumulacije kapitala.