Grega Repovž

17. 8. 2013  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Izgubljeni pogledi

»Če je socializem to, kar živimo, potem je zanj škoda misli in dejanj.«
—Janez Stanič (1937–1996), 5. novembra 1987, v reviji Teleks

Kot se je treba upreti vsakemu poskusu, ki današnje ideje o novem socializmu tlači v primerjave s slovenskim in jugoslovanskim socializmom, je treba enako trdo zavrniti tudi preveč romantične opise tistega socializma in samoupravljanja. Slovenski in jugoslovanski socializem nista bila dobra, niti na pol dobra politična sistema (namenoma ju razločujemo, pa čeprav morda četrt stoletja kasneje niti ne delujeta tako vsaksebi). Pri opisovanju tistega časa se zato velja držati kar opisov iz prav tistega časa.

Janez Stanič, velikan slovenskega novinarstva, natančen in glasen tudi v času molka kričačev, ki jih je naplavila demokracija, je v tekstu Nujen je politični pluralizem v Teleksu leta 1987, ob sedemdeseti obletnici oktobrske revolucije, napisal tudi: »Živimo v družbi, kjer skoraj tretjina, ponekod tudi več, prebivalstva živi na robu ali pod eksistenčnim minimumom, imamo množično nezaposlenost, množično ekonomsko emigracijo, tragično naraščajoče sovraštvo med narodi, kolikor hočete primerov preganjanja drugače mislečih, velikanske socialne razlike. Absolutistična in monopolistična oblast ne priznava nikakršne racionalnosti, je izključno sama sebi zakonodajalec in sodnik.« In tak je bil socializem, tako je bilo samoupravljanje, samo fraza, kupi papirja in pogosto še farsa, kot je zapisal Stanič.

A navedeni citati niso na tem mestu zato, da bi utemeljevali ali pa ne potrebo po uvedbi demokratičnega socializma. Ampak da bi izpostavili nekaj čisto drugega: Stanič je po demokratičnih spremembah enako trdo obravnaval tudi nove oblastnike. In šli so nanj z vsemi kanoni. Obtožujoč ga seveda, da je nekdanji. Človek iz prejšnjih časov. Brez milosti, in kot da ni to ta isti Stanič, ki je že v socializmu pisal neizprosne tekste. Napadali so ga politiki, še bolj pa različni podrepniki tiste politike, zbrani okoli pokojnega Danila Slivnika. Najhuje je bilo leta 1994. Takrat je Stanič v enem izmed odgovorov, mirno, z močjo človeka, ki je videl mnoge totalitarizme, zapisal: »Zanimivo in poučno je videti, kako podobna politična strastnost in fundamentalizem tudi čez prepade časov in sistemov porajata enake reakcije. To je še en dokaz, kako se človekovo bistvo le malo spreminja s časom in sistemom. Zato je pri ravnanju s človekom, kadar ga imamo za objekt propagande, priporočljiva določena previdnost – raje ne igrajte na njegove najslabše in najnižje nagone, kajti v večini ljudi, tudi v Slovencih, lahko zbudite ali vzgojite politične Frankensteine.«

A Stanič je to pisal v času, ko so bili vsaj v javnem nastopanju, tako v medijih kot državnem zboru itd., slovenski politiki še elementarno vljudni, držali so se bontona, pa čeprav jih je večina v politiko vstopila iz drugih sfer in so se politike šele učili. Parlamentarne razprave so bile po sili trde forme vsebinske, elementarno vsaj bolj gosposke, ne pa le neko zmerjaštvo, tekmovanje, kdo bo koga bolj grobo udaril, kdo bo bolj nesramen in obscen, kdo bo zmagal v tem grobem pretepu. Pa smo bili na začetku devetdesetih politično Slovenci veliko bolj sveže razdeljeni, medsebojno nezaupanje je bilo večje. In naj se danes še tako poskušamo osredotočiti na vsebino, je krajina – politična in medijska – tako neprimerno bolj vulgarna, populistična, da sploh ne dobi prostora. Kako naj se dobro prebije skozi to točo, ta grom in blisk, ko bolj nežnih tonov v tej kakofoniji groze sploh ni več mogoče zaznati?

Ko je nekaj tako daleč skvarjeno, kako je mogoče narediti obrat? Ga sploh je mogoče? Ker je ta naš svet, v imenu boljšega spopada, že čisto popreproščen, na ravni, kdor je levičar, je za Jankovića, kdor je proti prodaji Mercatorja, podpira tajkune itd.? Kjer so podrobnosti le stare drobtine na mizi? Je mogoče priti vsaj na raven, kjer je Stanič opozarjal, da je treba biti previden pri ravnanju s Človekom? Ker opozarjal je prav na to: da se nam lahko zgodi, kar se nam je.