Druga Švica? Druga Švedska?

Jože Vogrinc

16. 8. 2013  |  Mladina 33  |  Javna pamet

Omenjanje Slovenije kot druge Švice je v medijih in v politiki pogosto, omenjanje Švedske kot zgleda za posnemanje pa še bolj. Priložnosti so vseh vrst. Vsaka trenutna opozicija in marsikateri menda neupoštevani strokovnjak se pridušata, da bi bila Slovenija »druga Švica« ali »druga Švedska«, če bi bile slovenske vlade poslušale njih. Švica in Švedska sta pri tem retorični pomagali, neobvezni prispodobi uspešnosti. Kot taki sta politično fantaziranje in ju ne jemljemo resno.

Problem je drugje: v zamolčani podmeni takega primerjanja Slovenije. Ideja, da je neka druga država – taka, kakršna je zdaj – lahko zgled ravnanja za slovensko politiko ali celo za trajno smer slovenskega družbenega razvoja, je zgrešena.

Sprta je z zgodovino in zemljepisom. Pove tole: »Če bi bila Slovenija v bližnji preteklosti posnemala Švico, kakršna je bila na začetku posnemanja, bi tudi sama postala (taka kot) Švica.« Ali pa: »Če začne Slovenija posnemati Švedsko, bo jutri (taka, kot je danes) Švedska.« Tovrstne fantazije je dovolj ubesediti v razviti obliki, pa se vidi, kaj je narobe z njimi. Ne menijo se za to, da je bilo sicer mogoče postati nekoč Švica v Švici ali danes Švedska na Švedskem, a iz tega žal ne sledi, da bi posnemanje nekdanjega ravnanja Švice ali zdajšnje politike Švedske prineslo primerljive rezultate v novih razmerah. Takšno razmišljanje je v faznem zamiku za realnostjo in na napačnem kraju. Pretekle okoliščine nekje drugje so omogočile takrat tam nekaj, česar ponovitev tu in zdaj ni mogoča že a priori, saj izkušnje drugih zgodovinsko niso ponovljive. Ponovitev načeloma prinese drugačen rezultat od pričakovanj.

Poskusimo najprej ubesediti pričakovanja, potem pa bomo pokazali, kaj je drugačnost razmer, zaradi katere posnemanje ne bo prineslo želenega izida.

Primerjava s Švico je prazna. Njena vsebina je preprosto to, da gre za majhno državo (niti dvakrat večjo od Slovenije), ki je delno alpska (kot Slovenija) in je bogata. Švicarjem gre dobro. Če gre dobro njim, zakaj ne bi šlo še nam, ki tudi lahko vidimo čez mejo svoje dežele, če splezamo na najvišji hrib, ki se vidi z domačega okna? Vlak za posnemanje Švice pa je že zdavnaj odpeljal. Alpski turizem v predalpskih razmerah je globalno segrevanje postavilo v out. Švica so banke, farmacevtska industrija, Nestlé in silovito izkoriščani priseljenci, ki jih je skoraj četrtina. Slovenska država danes pod ceno prodaja svoje zadolžene banke, zato je primerjava s Švico obscena. Leku se je modra slovenska država odpovedala sama. Priseljence je poskušala izbrisati. Toliko za primerjavo.

Ali si moramo prizadevati za revolucijo, če bi radi obdržali socialno državo? Vprašanje je treba spremeniti. V 21. stoletju socialna država brez demokratičnega socializma ni mogoča.

Primerjava s Švedsko je bolje motivirana in utemeljena. Švedska ima skupaj z drugimi skandinavskimi državami še najbolje ohranjene ostanke socialne države in kompromisa med kapitalom in delom. Te države so še najbolje med evropskimi zavarovale nemočne, razvile avtonomne javne politike tudi na ravni lokalnih skupnosti, resno upoštevale spoznanja o vpetosti človeka v naravno okolje, resno vzpostavljale enakost med spoloma na vseh področjih družbenega življenja in poskušale pomagati zapostavljenim ljudem v revnih deželah sveta tudi z nepovratno pomočjo, ne le s posojili. Zato je primerjava s Švedsko veljavno merilo za primerjavo za socialdemokratsko in/ali demokratično-socialistično politiko v Sloveniji.

Tu se primerljivost žal neha. Ne le zato, ker si Švedska z EU deli njen institucionalni okvir in ker tudi na Švedskem v zadnjih desetletjih v kompromisu med kapitalom in delom popušča delo, ne kapital. Pomembneje je, da so švedski dosežki, ki jih občudujejo demokratični socialisti, dosežki preteklosti, »dolgega 20. stoletja«. Švedska je 20-krat večja od Slovenije po površini in skoraj štirikrat po prebivalstvu. V preteklosti je bila velesila, v obeh svetovnih vojnah pa je kot nevtralna država prodajala zapletenim v vojno strateški material in sredstva (baker, jeklo, orožje). Med velesilami Britanijo, Nemčijo in Rusijo je kot razvita država krmarila tako, da je poskrbela za razredni kompromis. Učila se je na negativnih zgledih sosed, ki se jih je bala. Vseskozi pa je ostala razvita država. V njej gledamo dosežke privilegirane preteklosti, ne nastajajoče prihodnosti.

Slovenija se s Švedsko težko primerja. Svoje drobno gospodarstvo je morala preusmeriti po obeh svetovnih vojnah, politično se je vsakič rekonstruirala, s tranzicijsko privatizacijo pa se je razrednemu kompromisu vnaprej odpovedala v korist kapitala. Kučanova in Drnovškova politika je bila konverzija političnih privilegijev prejšnje oblasti v zasebno lastnino in v začasni politični mir v deželi, ni pa to bil kompromis med kapitalom in delom. Če bi bil cilj »leve« politike v Sloveniji v devetdesetih letih demokratični socializem, bi bilo takrat smiselno posnemati Švedsko. Zdaj ni več.

Zato je Švedska za nas lahko le prispodoba. Možnosti za demokratični socializem v Sloveniji niso v ničimer podobne švedskim. Posnemanje ni smiselno. Zgodovinski kompromis med kapitalom in delom v Evropi 20. stoletja – socialna država – ni bil cilj razredov, ki sta se borila. Bil je kompromisni izid boja med njima. Nista si ga želela. Sprejela sta ga s stisnjenimi zobmi.

Ali si moramo torej prizadevati za revolucijo, če bi radi obdržali socialno državo? Vprašanje je treba spremeniti. V 21. stoletju socialna država brez demokratičnega socializma ni mogoča. Če je merilo socialne revolucije temeljitost družbene spremembe (ne pa nasilnost spremembe), potem gre za revolucijo.