Usodni porazi

dr. Bogomir Kovač

16. 8. 2013  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Novi dogovor med EU in Kitajsko o uvozu solarnih panelov je dokaz novih postkriznih razmerij moči. V globaliziranem svetovnem gospodarstvu je svobodna mednarodna trgovina eden ključnih motorjev rasti, blaginje in miru. Sedanja kriza je marsikaj postavila na glavo. Pogajanja in spori o mednarodni trgovini tečejo povsod, med ZDA in EU, med EU in Kitajsko. EU, neenotna in notranje oslabljena, bo najverjetneje izgubila večino teh globalnih bitk. In to je lahko usodno.

Zadrege z uvozom kitajskih solarnih panelov so dober dokaz. Določene so minimalne cene, uvozne kvote, izognili pa so se izhodiščnim zaščitnim carinam. Kompromis je bližje kitajskim kot evropskim interesom v solarni energetiki. Kitajci so spretno krmarili med evropskimi interesi in vplivnostjo posameznih držav, od vina do avtomobilov, še vedno je kitajski izvoz v EU dvakrat večji od kitajskega uvoza evropskega blaga.

Navidezno je lažje sklepati prostocarinske sporazume kot sankcionirati uvozni damping. Od tod velika pričakovanja glede začetka pogajanj med EU in ZDA. V igri je polovica svetovnega gospodarstva, tretjina svetovne trgovine. Čezatlantska trgovina je kajpada namenjena pospeševanju rasti (vsaj pol odstotne točke BDP na obeh straneh), postkriznemu poslovnemu optimizmu in utrjevanju novih delovnih mest. Toda prostocarinski sporazumi že zdavnaj niso zgolj odpravljanje carinskih ovir. Gre za velike premike, ki bi zajeli tehnično prilagodljivost (avtomobili), enotno standardizacijo (hrana), podobno pravno varstvo (patenti), primerljivo subvencioniranje (kmetijstvo) … Postati morajo predvsem rezultat demokratičnih postopkov in izbir, kar je navadno drugi ogelni kamen svobodne trgovine. Tu tiči temelj političnega zaupanja in kredibilnosti, ki ju tako potrebujemo.

Svetovno trgovinsko organizacijo (STO) že leta zanima predvsem trgovina med razvitimi in nerazvitimi državami, manj pozornosti namenja regionalni trgovinski povezanosti in še manj sledi kvarnemu vdoru finančnih špekulacij na blagovne trge. Volatilnost blagovnih trgov, zlasti trgov surovin in hrane, se je po letu 2008 izjemno povečala, glede cen in tudi glede obvladovanja tveganj. Blagovni trgi so enako občutljivi za likvidnostne šoke in špekulativne napade, kjer finančni kapital ne izbira tarč. Še sreča, da je regulacija konkurence, četudi šibka, tukaj še vedno večja in učinkovitejša kot na finančnih trgih.

Obstaja še ena pomembna posebnost svetovne trgovine. Bolj kot so se s pogajalskimi krogi STO nižale carinske ovire, bolj je naraščal okvir drugih tehničnih omejitev, zlasti od sredine devetdesetih let. Njihovi učinki so težko merljivi, uravnava jih vrsta parcialnih sporazumov, zadevajo proizvodne procese in tudi dobavne verige in notranjo korporativno trgovino. Hkrati pa vlade bolj kot v preteklosti upoštevajo javni interes, varstvo potrošnikov in varovanje okolja sta na višji stopnji kot kadarkoli prej in pogosto so zanju pristojne nevladne organizacije. Očitno liberalizacija trgovine in številne oblike omejitev rastejo skupaj. Zato je liberalizacija trgovine bolj teoretska fikcija in političnoekonomska ideologija kot poslovna praksa. Mednarodna trgovina ni preprosta panaceja za sedanjo krizo.

Kitajci že leta spretno krmarijo med evropskimi interesi in vplivnostjo posameznih držav.

Dejstvo je, da je EU leta 2010 postavila novo agendo svoje trgovinske politike. Toda njena širina, slabo postavljene prednostne naloge in razpršenost pogajalskega kapitala ne obetajo veliko. Na načelni ravni vsi sprejemajo prispevke STO, toda že pri delni implementaciji Dohe se zapleta, nekaj zaradi državnih regulacij in standardizacij pa slabe regionalne konvergence in nejasnega vodenje EU kot skupne entitete. Evropska trgovinska politika se mora posodobiti. Članice morajo vedeti, kaj dobijo v zameno za prenos suverenosti na EU, če bi bila politična federacija. EU očitno potrebuje novo trgovinsko politiko, kajti notranja trgovina bolj kot evro ostaja edini pravi povezovalni element integracije. Za EU je torej v igri veliko več kot zgolj tehnika pogajanj o prosti trgovini.

Kaj lahko od tega pričakujemo v Sloveniji? Čezatlantska trgovina bo postala cenovno konkurenčnejša, evropsko-ameriški blok bo močnejši v razmerju do Kitajske. EU bo najbrž začela pogajanja tudi z Japonsko in sredi prihodnjega desetletja s Kitajsko. Za Slovenijo bo to pomenilo, da bo lažje vstopila na ameriški trg, da bo bolje zavarovana pred kitajskim izvozom, da bo lažje sklepala posle tudi drugod. Toda še vedno velja, da je naša edina prava konkurenčna prednost večja poslovna prilagodljivost, intenzivnejša vključenost v proizvodne in dobavne verige velikih in lastna usmerjenost na posamezne tržne niše.

Tu morajo nastati premiki. Vrnimo se na začetek tega zapisa. Kitajska kljub gospodarskemu ohlajanju za nas ostaja pomembna priložnost. Konfucijski inštitut v Ljubljani ni naključna zgodba, Kitajska in celotna skupina BRIC lahko prek Slovenije vstopata na evropske trge in nasprotno. To, kar je EU naredila s Korejo, Indijo in ASEANOM (2007), Kanado (2009) in Mercosurjem (2010) ter ZDA (2013), lahko pomeni spodbudo tudi za Slovenijo in njeno tržno strategijo na globalni ravni.

Prihodnost evropske trgovinske politike je odprta knjiga. Lahko pomeni premik k skupni EU ali pa pameten odmik od sedanjih razmer. Spremembe bodo nujne, Slovenija pa je lahko del globalnih, evropskih in bilateralnih sporazumov. Številne evropske omejitve nas bodo zadele same po sebi, sami bomo morali izbrati najpametnejše bilateralne partnerje. Države skupine BRIC so pomemben izziv, če bo le dovolj ekonomskih sposobnosti in političnega poguma.