Grega Repovž

30. 8. 2013  |  Mladina 35  |  Uvodnik

Esmeralda

Dr. Jože Mencinger se je v zadnji številki Gospodarskih gibanj, mesečnika ekonomskega inštituta EIPF, lotil analize predlogov ukrepov, ki so jih na vlado naslovile menedžerske organizacije oziroma organizacije delodajalcev. Gre za dokument z naslovom »Kisik za gospodarstvo!«, pod njim pa so podpisane vse ključne organizacije, ki predstavljajo upravljavce kapitala v državi: gospodarska zbornica, obrtno-podjetniška zbornica, trgovinska zbornica, združenje delodajalcev, združenje Manager itd.

Seveda predstavniki kapitala vladi berejo misli in obratno: njihov temeljni poziv je namenjen krčenju javnih izdatkov, saj je javna poraba zanje, grobo povzeto, le nepotrebno zapravljanje njihovega denarja. Oni so namreč v krizi prizadeta stranka. Seveda je Mencinger brez milosti: kot osnovnošolce jih mora (in res jih je treba ves čas) opozoriti, da tudi »z davki najbolj prizadeti«, kot vidijo sami sebe, svoje otroke izobražujejo v javnih šolah in vrtcih, uporabljajo javne ceste, hodijo v javne bolnice itd. Seveda so predstavniki kapitala spet spregledali dejstva: med drugim, da je zdaj že empirično dokazano, da krčenje javnega sektorja vedno za sabo potegne krčenje zasebnega sektorja, s čimer se ne nazadnje strinja tudi eden njihovih bogov, IMF.

Slovenski predstavniki kapitala v vseh letih krize niso zmogli vpogleda v lastno ravnanje, v ravnanje lastnega ceha. Da bi malo zastali, pa videli, da so namreč poleg neumnih vlad (zlasti tiste, ki je pregrevala gospodarstvo med letoma 2004 in 2008) sami največji krivci za težave te države. Pa ni nič od tega. Njihova govorica se od leta 2008, ko se je pregreto gospodarstvo zlomilo, ni popolnoma nič spremenila. Nobene refleksije, nobenega razmisleka o odgovornosti. Mar ni absurdno, da so se oglasili tudi ta teden in si drznili kazati na slabo upravljanje javnega premoženja na primeru Luke Koper? In ponavljati podatke raziskave ljubljanske ekonomske fakultete o tem, da nas je slabo upravljanje naložb v lasti države stalo 1,5 milijarde evrov v zadnjem desetletju? Kar seveda zelo verjetno drži, raziskava je verodostojna. A vendar slovenski menedžerji nimajo nobene moralne pravice kazati ne na javni sektor, ne na upravljanje javnih naložb, ne na vlade. Celo več: koliko javnih družb je propadlo od leta 2008? Nobena. S krediti katerih podjetij pa so obremenjene največje tri slovenske banke, javni NLB in NKBM ter A banka? Prav s krediti zasebnim podjetjem. Osrednji problem Slovenije namreč ostaja ohromljen bančni sistem, ki pa ni ohromljen, ker bi bil obremenjen s slabimi krediti države, ampak prav zasebnih podjetij, ki so bila do bridke usode paradni konji teh organizacij. Še več: država je edina, ki v te banke daje poleg dokapitalizacij tudi čisto resne depozite in jim omogoča vsaj sedanji obseg poslovanja. A ne glede na to vsa leta po krizi en predsednik vlade za drugim prav te predstavnike kapitala jemlje resno, tudi predsednica.

Pa da ne bi bili obtoženi govorjenja na pamet, naštejmo jih nekaj. Zvon 1 in Zvon 2 sta zasebni družbi, bankam dolgujeta krepko čez milijardo evrov. Skupina menedžerjev okrog Bineta Kordeža je za seboj pustila kar 471 milijonov evrov globoko luknjo – toliko terjatev, predvsem do bank, je namreč na koncu priznalo sodišče. Za180 milijonov evrov terjatev je denimo za seboj pustil stečaj Poteze Naložb, približno toliko pa je »vreden« tudi poskus privatizacije Pivovarne Laško. Po propadlem menedžerskem prevzemu skupine Laško je Infond holding bankam ostal dolžen 167 milijonov evrov. Velik dolžnik bank je Mercator, prav tako v zasebnih rokah. In okoli milijardo evrov je težka zapuščina gradbenih podjetij – tudi ta so bila popolnoma zasebna. In še bi lahko naštevali. Mar niso to prav tisti ljudje, ki so toliko let oštevali vlade, sindikate in javnost kot tako? Pri čemer se podjetja niso potopila, ker bi naredili napake pri osnovnem poslovanju, ampak je vse po vrsti v brezno pognala pogoltnost. In kljub temu moralizirajo.

Rezultat krize torej ne vodi k sklepu, da je slednja pokazala, da je država slaba upraviteljica, kar danes še vedno glasno ponavljajo, češ, prepustimo že kapital zasebnikom, ki vedo, kako se stvari streže. Še več: največje težave v javnih podjetjih so prav tako povezane s časom, ko so menedžerji hodili z roko v roki z vlado, namreč vlado Janeza Janše. Luka Koper je dober primer tega. To je bil čas ljubezni med vlado in »gospodarstvom«. Janša jim je bral misli. Luka Koper se danes ne more razvijati zaradi dolgov iz tistega časa, predsednik uprave pa je v zaporu. Pokrizni sklep, če upoštevamo realne podatke, je torej nasproten: ne glede na vse neumne kadrovske poteze je bilo državno premoženje bolje upravljano. In je še vedno.

Seveda pa imamo v Sloveniji tudi uspešna podjetja v zasebni lasti, Krko, Hidrio, Kolektor itd. Izjemna. Mar ni nenavadno, da vodstev teh podjetij ni zraven, ne ko si je treba podajati roke s predsedniki vlad niti ko je treba črtiti državo, javni sektor in delavce?