Luka Luka Koper

Vlado Miheljak

30. 8. 2013  |  Mladina 35  |  Dva leva

…. Je bil papež na strani fašizma, na žalost, takrat. To se je poznalo tudi v Sloveniji. Slovenija je ravnala med vojsko, ne sodelovat s komunisti, zato ker je papež prepovedal. Ampak Amerikanci so podpirali Ruse oziroma Sovjete, tu pri nas so podpirali tudi Angleži partizane in tako naprej. Ljubljana uboga ni kapirala, koliko je ura, in je šla po svoji poti.
— Boris Pahor, o zgodovinski vlogi medvojne slovenske cerkve (Pahoriana, Opera SNG, 26. 8. 2013)

Kako, da ste se znašli v Dachauu?
Mene so prišli januarja 1944 iskat domobranci; najbrž jim je to svetoval kaplan, ki je vedel, da ne bom na njihovi strani, saj sem objavljal v Kocbekovem »Dejanju«. Pri meni doma so našli proglas proti nacizmu – v katerem sem zapisal, da si bo nacizem na tržaških skalah razbil glavo – in me izročili gestapu
— Boris Pahor o slabih izkušnjah z domobranskimi borci proti totalitarizmu (intervju Mladina, 27. 8. 2009)

Pisatelj je bil …kritičen do nekdanjega predsednika slovenske vlade Janeza Janše zaradi njegovega nedeljskega govora v vasi Rovte pri Logatcu ob 70-letnici domobranstva. Janša je po Pahorjevem prepričanju postavil zgodovino na glavo, ko je odgovornost za vse zlo naprtil izključno komunistom (kot mladenič je bil Janša sam član komunistične partije, je dejal književnik) pozabil pa je na vse ostalo.
— Boris Pahor ne zaupa antikomunizmu nekdanjega komunista (Primorski dnevnik, 28. 8. 2013)

Hja, medtem ko desnica mašuje in glorificira spomin na slovensko domobranstvo, je pogled politične levice usmerjen naprej. Očitno v njej razumejo napotilo velikega učitelja Stalina, da je treba gledati naprej in ne nazaj, če se nočeš zmotiti v politiki. To, kar se je pred dnevi zgodilo v Rovtah, se ne bi smelo. A tudi to, kar se je zgodilo v Luki Koper, prav tako ne. Če začnemo pri slednjem, moramo ugotoviti, da Mišič ni prvi, ki je kot politični kader, brez jasnih kompetenc, zasedel pomembno mesto. A tokrat je bila idealna priložnosti, da se v pomembni paradržavni firmi preseka z logiko političnega kadrovanja. Dobro, lahko bi sicer kdo dokazoval, da imenovanje ni politično, saj so levji delež prispevali predstavniki zaposlenih in lokalne skupnosti. Res je tudi, da Bratuškova ta čas ni potrebovala afere Mišič, a to še ne pomeni, da nastavitev ni bila politična. Ne zato, ker bi Bratuškova negodovala ob Mišičevemu imenovanju na čelu Luke s figo v žepu, ampak ker lahko to imenovanje, če obstane, resno zamaje koalicijo in tudi stranko PS. Prehod človeka, brez nedvomnih kompetenc in izkušenj za vodenje tako velikih sistemov, naravnost iz vladne garniture nedvomno kaže na pomanjkanje kadrovske higiene. Ob tem je najbolj absurdno, da nekateri bivši poslanci po preteku mandata zlepa ne morejo dobiti služb na področjih, za katera imajo nedvomno kvalifikacije in kompetence. Pričakujemo in upamo lahko, da bo to sporno imenovanje »izbilo Sodu (Slovenski odškodninski družbi) dno« in da bo na koncu anulirano. Kajti če bo ta odločitev obveljala, bo samo zabetonirala dosedanjo prakso neodgovornega dela nadzornikov in politično motivirane izbire. Pri tem sploh ne gre za vprašanje, ali bi bil Mišič enak, slabši ali boljši od dosedanjih predsednikov uprav. Prav lahko, da boljši. Navsezadnje bi slabšega od, denimo, Časarja že težko našli. Argument, da so tudi Janševi kadrovali podobno, ne velja prav veliko. Janković, ki je odkrito pozdravil Mišičevo imenovanje, je rekel (citirano po Dnevniku): »Najbolj se zgražajo tisti, ki so že kadrovali na takšen način.« Na kakšen način? A na političnega? Stavek implicira priznanje in legitimiranje političnega manevra.

No, zaradi starih kadrovskih grehov in upanja na nove priložnosti pa so nenavadno tiho v Janševem bloku. Oni raje častijo slovensko domobranstvo. Ni problem, da se za pobite domobrance daruje maša. Problem pa je, če na prireditvi, ki iz kolaborantov fašizma dela borce za svobodo, sodeluje tudi vojaški kaplan v uniformi Slovenske vojske in zlasti če eden vodilnih politikov prevzame vlogo osrednjega govorca.

Vsekakor je ključno vprašanje, zakaj v tej vaški veseloigri sodeluje Janša. Doslej je, ko je aktiviral kulturni boj in se obračal v preteklost, na odprtem bojnem polju izgubljal bitke. Vedno. Zmagal je edino leta 2004, ko si je nadel nov obraz spravljivca; ko je teme iz preteklosti spravil v predal. O.K. Sedaj je okroglih sedemdeset let formiranja domobranske vojske, boste porekli. A zakaj ni leta 2003 proslavljal šestdesetletnice? Jasno, ker bi na volitvah izgubil. Zakaj torej prevzema retoriko in iniciativo Nove Slovenije prav sedaj, ko so volitve lahko v kratkem spet pred durmi? Verjetno so motivi drugje. Sedaj ne rešuje desnice, sedaj rešuje svojo glavo. Desnico pa že spet potaplja. Zelo verjetno je, da bo z zadnjimi manevri pridobil največ med tistimi, ki tradicionalno volijo NSi. Kar mu lahko pred negotovimi sodnimi preizkusi zagotavlja kompaktni odstotek volivcev oz. podpornikov, a hkrati lahko zvesto partnerico še enkrat spravi iz parlamenta.

V zadnjem času so se častilci slovenskega domobranstva skušali postaviti pod krošnjo modrosti stoletnega Borisa Pahorja, ker so jim šle na roko nekatere njegove ocene o komunističnem totalitarizmu. A so dobili klofuto, ki se zlepa ne bo ohladila. Po Pahorju sta cerkev in domobranstvo nedvomno kolaborirala s fašizmom. Stoletnik, ki je bil interniran v Dachau zato, ker so ga domobranci po namigu kaplana aretirali in predali gestapu, najbrž ve, kaj govori.