Negativna Pozitivna Slovenija

Vlado Miheljak

6. 9. 2013  |  Mladina 36  |  Dva leva

Ljubljanski kriminalisti so končali predkazenski postopek in ovadili 42-letno osumljenko in pravno osebo zaradi suma poslovnih goljufij… Policisti so na podlagi prijav oškodovancev ugotovili, da je osumljenka v svojem imenu in kot zakonita zastopnica pravne osebe pod pretvezo zagotavljanja pozitivne energije, ki naj bi vplivala na življenjsko uspešnost, oškodovance prepričala, da so ji izročali izrazito nesorazmerno visoke zneske v zameno za izvajanje tretmajev za izboljšanje pozitivne energije, uspešnost in boljše počutje oziroma kot vložek v njeno dejavnost.
— (STA, 22. 8. 2013)

Se spomnite evforije, ki je še na začetku leta prevevala vstajniško gmajno? Takoj na volitve! Že v jeseni? Nak, v jeseni je prepozno, so se pridušali. Češ, prehodno vlado Alenke Bratušek je treba prisiliti, da razpiše volitve še pred počitnicami. In uspeh bo zagotovljen. Eden bolj izpostavljenih vstajnikov je javno obetal: 70+. No, sedaj je jesen in obstaja resna nevarnost, da se volitve resnično zgodijo. Vstajništvo pa ni kaj bolj pripravljeno, kot je bilo zgodaj spomladi. Zdi se, da se še najbolj konkretno pripravlja nastajajoča stranka Solidarnost, ki se postopoma oblikuje pretežno iz moštva in idej Odbora za pravično in solidarno družbo. Vsekakor pa nagli razpad koalicije in posledično zelo verjetne nove predčasne volitve ne bi blagodejno vplivali na nobenega potencialnega novega udeleženca. In, k njihovi sreči, tudi na veliko večino etabliranih strank ne.

Erjavčeva DeSUS nima prav nobenega razloga, da bi pustila ugodno vegetiranje in izsiljevanje v aktualni koaliciji in se podala na ponovno tveganje. Erjavec, ki so ga mnogi volivci DeSUS spregledali kot zgolj stratega političnega preživetja, pa še manj. Virantova Državljanska lista je zgolj senca tiste nove stranke, ki je v nekem trenutku pred volitvami za krajši čas obetala, da lahko prehiti celo takrat favorizirano Janševo SDS. Sedaj je po notranjih razkolih zaradi vstopa Viranta v koalicijo z Bratuškovo na tleh. Z zelo majhnimi obeti ponovne uvrstitve v DZ. Edino upanje je čas. Torej, odlaganje trenutka preverjanja razpoloženja volivcev. Ljudska stranka ne hiti na volitve, ker dela čas za njo. In tudi, ker Bogovič za zdaj ni persona, ki bi lahko nagovorila potencialne volivce tako uspešno, kot jih je Žerjav. NSi se je spet utopila v senci SDS oz. Janše. Sama SDS je v izhodiščno veliko slabšem položaju, kot je bila pred zadnjimi predčasnimi volitvami. Lukšičeva SD pa ta čas še zdaleč ni v situaciji, da bi ponovila uspeh Pahorjeve SD iz leta 2008, zato onkraj načelnih krilatic Lukšič nič kaj ne želi preveriti volilnega razpoloženja. Še najbolj je morda zainteresiran Janez Janša. Torej Janša, ne SDS. Namreč, zanj bi bila pred drugostopenjsko arbitražo v primeru Patria izjemna psihološka prednost, če bi čakal na razsodbo kot ponovni premier. Vendar pa je tu problem. Tudi če zbere največjo posamično podporo, kar je sicer ta čas malo verjetno, s kom pa bo oblikoval koalicijo? Novi Sloveniji s prevzemanjem retorike in agende krade volivce, z ljudsko stranko spet popolnoma nepotrebno in iracionalno generira nove konflikte. Državljanska lista? Po vsem, kar se je od prebega od Jankovića k Janši in nazaj k Bratuškovi dogajalo na osebni relaciji Virant-Janša, prvi ne more še enkrat v koalicijo, in tudi drugi je ne more še enkrat povabiti. A če po predčasnih volitvah Janši vnovič ne uspe, je njegova pozicija luzerja slabša kot sedaj, ko je nesporni vodja parlamentarne opozicije.

Torej ne bo predčasnih volitev? Težko je napovedati. Vse je odvisno od najmočnejše parlamentarne stranke in nosilke koalicije – Pozitivne Slovenije. Pozitivna Slovenija je zadnja, ki bi si želela predčasnih volitev. A prav ona lahko do njih pripelje. Namreč, da je Pozitivna Slovenija resnično notranje razklana, ni več nobena skrivnost. Da je Bratuškova zgolj fasada, posojen obraz za Jankovićevo vladanje iz sence, je popolnoma nesmiselno špekuliranje nepoznavalcev. Ne samo, da iz sence ne vlada Janković, ampak se skuša Bratuškova in pomemben del vodstva stranke čim bolj emancipirati od Jankovića. Ga postaviti v kot, v oslovsko klop. Vendar pa tu nastane problem. Janković še vedno obvlada precejšen del poslancev in pa tudi volivcev, ki so jim preostali. Janković po drugi strani potrebuje vitalno PS za svojo eksistenco in preživetje. In po drugi strani je preživetje PS pod taktirko Bratuškove odvisno od Jankovića. Lahko bi rekli: vzajemna odvisnost in hkrati vzajemno breme. Če Janković kandidira na naslednjem volilnem kongresu – in skoraj zagotovo zmaga –, bo Bratuškova izgubila koalicijo. Če ga Bratuškova in njen notranji krog izločita iz igre – menda iščejo modus vnaprejšnjega onemogočanja njegovega nastopa na notranjih volitvah –, jim bo zrušil stranko. In seveda tudi sebe. Kajti v zapleteni situaciji bo ostal popolnoma osamljen, brez političnega zaledja. Dve stranki? Dajte no. Trenutno vseh skupaj za eno srednje močno stranko ni. Ni torej vprašanje, ali si PS želi volitve, ampak ali je zmožna preseči razlike, ki vodijo predčasno na volišče. Se pravi, ali se je Janković zmožen dejansko umakniti iz prve vrste ter ali je Bratuškova zmožna tolerirati njegovo senco v stranki.

Zaplet je na vrhuncu. Tako ne gre več naprej. A tako ne gre niti več nazaj.

Zato je čas edino sredstvo za ovinek okoli težave. Ne samo za PS in koalicijo, ampak za vse parlamentarne in zunajparlamentarne akterje. Ali kot bi rekla Bratuškova: »We need time.«