Reševanje vojaka partije

Heni Erceg

6. 9. 2013  |  Mladina 36  |  Hrvaška

Dramolet, ki je zdaj na sporedu že dva meseca, je resnično zanimiv, saj v njem merita moči hrvaška in bruseljska birokracija, nastopajo pa tudi stranke vladajoče koalicije. Predstava se je začela, ko je Hrvaška kot kak mali prevarant skušala izigrati dogovor o uveljavitvi evropskega naloga za aretacijo brez časovnih omejitev in je le dan pred vstopom v Evropsko unijo sprejela zakon, po katerem naj bi imeli tudi zločini, nič drugače od živilskih izdelkov, rok trajanja. To naj bi pomenilo, da političnih ubojev, zagrešenih pred letom 2002, ne bo preganjala, kar je pravzaprav prozoren poskus, da bi preprečila izročitev Josipa Perkovića, nekdanjega šefa Službe državne varnosti, zloglasne Udbe, Nemčiji, kjer je bil obtožen zaradi sodelovanja pri uboju nekega hrvaškega disidenta.

Ta človek se je – tako kot še številni drugi vplivni komunistični kadri – takoj po razpadu Jugoslavije obrnil po vetru in postal šef hrvaške obveščevalne službe, njegov sin, ki prav tako izhaja iz vohunskih vrst, pa je danes svetovalec za nacionalno varnost v uradu predsednika republike. Sočasno je dal hrvaški premier pobudo za spremembo ustave, v katero naj bi vnesli določbo o nezastaranju politično motiviranih ubojev, s čimer je želel namigniti, da je Hrvaška menda pripravljena sama soditi človeku z nemške tiralice.

To je storil, čeprav je popolnoma jasno, da Tuđmanovega prvega vohuna tu ne bo nihče preganjal, saj je državno tožilstvo že sporočilo, da v kazenskih ovadbah zoper Perkovića ni našlo podlage za začetek preiskave, kaj šele za vložitev obtožnice, oziroma da je, kar zadeva tožilstvo, ta stvar zastarala. Gre resnično za neverjeten politični cinizem, saj je predlagana ustavna določba o preklicu zastaranja za politične zločine pravzaprav neposredna posledica odločitve, da nekdanjega šefa komunistične tajne policije ne bodo izročili nemškemu pravosodju. Torej navadna prevara.

V glavnem, odločitev hrvaške vlade, da ne bo upoštevala evropskega naloga o aretaciji, ki ga je med pristopnimi pogajanji z EU sicer podprla, in omenjenega agenta ne bo izročila Nemčiji, je razbesnela komisarko za pravosodje evropske komisije, padlo je nekaj ostrih besed med predsednikom vlade in evropskimi uradniki, ti pa so Hrvaški potem zagrozili z resnimi ukrepi. Premier je hkrati povzročil tudi politični spor znotraj svoje koalicije, saj je trmasto zavračal uveljavitev evropskega naloga za aretacijo, s čimer je Hrvaška, nova članica EU, skušala grobo izigrati upoštevanje evropskega dokumenta, samo da bi zloglasnega vohuna, zvestega vsem tukajšnjim režimom, zavarovala pred nemškim pravosodjem. Sicer pa je Hrvaška prav zaradi svoje popustljivosti do zločincev pred kratkim komaj zaprla poglavje o pravosodju in tako zadnji hip ujela že prenatrpani vlak v EU, potem pa se takoj podelala na pomembni dokument, zaradi česar ji zdaj grozijo ukrepi.

Zato bi se bilo gotovo pametno vprašati, čemu je treba tako na vse kriplje braniti vohuna za vse režime, kvariti odnose z Nemčijo in spodkopavati tudi svojo verodostojnost. In zakaj desna opozicija, ki zdaj ostro kritizira vlado, Perkovića ni izročila že prej, ko je bila sama na oblasti? Mar politične elite s tem, ko rešujejo njega, v resnici varujejo same sebe, saj ima gotovo na voljo dovolj gradiva, s katerim bi lahko oblatil vso tukajšnjo oblast? Kakorkoli že, hrvaški premier je zaradi silovitih pritiskov končno stisnil rep med noge in privolil v sprejetje evropskega naloga za aretacijo brez časovnih omejitev, vendar se je Hrvaška še enkrat izkazala za državo sumljivega izvora, pripravljeno na vsakršno politično prevaro, celo na manipuliranje z ustavo, kadar je trenutni oblasti to v prid. Država ves čas kaže slabost do morilcev, ki so delovali v njenem imenu in ki jih sama ne bi nikoli postavila pred sodišče, če ne bi bilo mednarodne prisile. Še več, ta država še danes varuje svoje vojne zločince in noče postaviti na zatožno klop storilcev številnih političnih atentatov iz obdobja Jugoslavije in tudi samostojne Hrvaške.

Vsaka oblast, najsi bo leva ali desna, se enako zaščitniško vede do »svojih« zločincev, prepir izbruhne zgolj zaradi njihovega ideološkega predznaka, poleg tega pa pogrešamo skupno obsodbo nasilja, s katerim se te zamisli udejanjajo. Od tod tudi sedanje shizofreno vedenje socialdemokratov, ki prisegajo na odločno preganjanje zločincev, čeprav jih sami hkrati varujejo z vsemi sredstvi. Ta ustaljena razlika med razglašanim in dejanskim se je popolnoma razgalila, ko je treščila ob trdni zid zahtev EU, da je treba spoštovati zakon, po katerem naj bi Nemčiji izročili samo enega iz množice tistih, ki so v državi in tujini opravili številne politične likvidacije.

Napovedano sprejetje ustavne določbe, s katero naj bi bilo preklicano zastaranje za politično motivirane umore, je čista burka, če vemo, da se številne ulice na Hrvaškem še danes imenujejo po Hrvatu, ki je, verjetno v domoljubnem zanosu, svojčas pognal kroglo v glavo jugoslovanskemu veleposlaniku Vladimirju Roloviću. Prav toliko je tudi drevoredov in trgov z imenom Tuđmanovega obrambnega ministra, ki je v imenu Hrvaške ustanavljal taborišča v Bosni, ali ... Tako postane jasno, zakaj hrvaška vlada ni pripravljena iti na nož z EU, da bi, recimo, obvarovala svoje ladjedelništvo ali delavske pravice, zaradi nekega degradiranega Titovega in Tuđmanovega vohuna pa je.