V pravem trenutku

dr. Bogomir Kovač

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Začetek likvidacijskega postopka za Probanko in Faktor banko pomeni troje. Slovenske oblasti so začele vendarle ukrepati na bančnem področju in akcija je usklajena z evropskimi institucijami. Obe banki sta po velikosti in pomenu periferni, toda hkrati stojita v središču problematičnih tranzicijskih bančnih poslov, zato je njuna likvidacija merilo nujnega zasuka in prestrukturiranja domačih bank. Likvidacijski postopek je hkrati mokra vaja za celotno politiko stabilizacije slovenskega bančnega sistema. Razkriva dosedanje pravne zamude in ekonomske zablode pri obvladovanju bančne krize, nakazuje pa izhod, ki ga lahko izpelje novo vodstvo BS ob asistenci katerekoli vlade. Nobeno kosilo ni zastonj in tudi to ne bo. Toda cena je lahko manjša, kot bi bila negotovost, ki jo lahko sprožijo grobi stečajni postopki in slabe politične presoje.

Zgodba seveda ni nobeno presenečenje. Obe banki nosita v svoji poslovni zgodovini tranzicijski pečat. Probanka je bila zgled finančnega podjetništva, Pajenkova je kot dolgoletna predsednica uprave nosila pečat vrhunske slovenske menedžerke. Faktor banka je bila na drugi strani finančno križišče korporativne strukture skupine ACH in Rigelnikove vizije heterogene poslovne dejavnosti skupine. V obeh primerih so se težave začele s problematičnimi pristopi notranjih menedžerskih odkupov, spornimi prepleti lastništva, tveganim kreditiranjem. Banki sta v vrsti slabih poslovnih odločitev v zadnjih letih tonili, poslovno, kapitalsko in nazadnje tudi likvidnostno. Nič ni pomagalo, umik osrednjih akterjev, menjava menedžerskih vodstev, spodletele dokapitalizacije, tudi splošna protikrizna vladna pomoč. Odziv BS in novega guvernerja je bil zato pričakovan in logičen. Prihaja kvečjemu prepozno in zato deluje nekoliko razglašeno.

Stečaji in likvidacije bank so normalni spremljevalci finančnih kriz, le da nikoli ni povsem jasno, ali nastopajo kot njihovi vzroki ali posledica. Nenadzorovan in problematičen bankrot ameriške banke Lehman Brothers je septembra 2008 sprožil največjo finančno in ekonomsko krizo razvitega sveta v zadnjih osemdesetih letih. To je izvrsten dokaz, da lahko stečaji bank povzročijo katastrofalne gospodarske lome, zato je njihovo obvladovanje eno ključnih vprašanj kredibilnosti monetarnih in finančnih oblasti države. Banke niso običajna podjetja, njihov poslovni položaj lahko usodno vpliva na likvidnostne tokove, plačilni sistem in finančno stabilnost, negotovost in nezaupanje pa sta smrtni zanki vsakega tržnega sistema. Izbira nikoli ni lahka. Če banke prepustimo stečajem, lahko v paniki izgubimo tudi petino BDP-ja, če jih vsevprek saniramo, tvegamo visoke fiskalne stroške in moralni hazard zaradi javne pomoči.

Če banke prepustimo stečajem, lahko v paniki izgubimo tudi petino BDP-ja, če jih vsevprek saniramo, tvegamo visoke fiskalne stroške in moralni hazard zaradi javne pomoči.

IMF in WB sta leta 2009 dala vrsto priporočil, kako urediti zakonodajni okvir in sistemske korake, da zagotovimo ključno stabilnost finančnega (bančnega) sistema. Zganili so se mednarodni krogi (Basel III, G 20, EU …), najrazvitejši (ZDA, VB ...) so že leta 2009 dobili novo zakonodajo, ki je dopuščala predvsem hitro podržavljanje bank in izredne stečajne procedure. Irci so na primer novo zakonodajo, po usodni bančni krizi, dobili letos (IBRC), Slovenija je ostala pri razmeroma okorni in nedodelani zakonodaji iz leta 2007 (ZBan-1). V njej so opredeljeni mejni pogoji stečaja oziroma likvidacije, osrednja vloga BS, manj pa postopki prestrukturiranja, pravice in odgovornosti vseh deležnikov. Stečajna zakonodaja je tu podobno nedodelana kot za realni sektor. Na bančno krizo institucionalno po petih letih nedvomno nismo pripravljeni in politična odgovornost z leve in desne je tu povsem jasna.

Zakon o bančništvu omogoča, da BS vodi celotno proceduro stečaja oziroma likvidacije banke. Postopek je dvofazni, najprej prek odločbe o izredni upravi in kasneje prek načrta finančnega prestrukturiranja in poplačil do končne prisilne likvidacije pravne osebe. Toda vsi ti postopki vsebinsko niso jasno opredeljeni. Ključno je dvoje spoznanj. Postopek stečaja ali likvidacije v nobenem primeru ne sme zamajati zaupanja v bančni sistem, zlasti varčevalcev, hkrati pa mora trajati dovolj dolgo, da so načini in stroški ukinitve bank primerno porazdeljeni.

Zakaj je torej v primeru obeh bank likvidacijski postopek boljši od stečajnega? Najprej omogoča več manevrskega prostora za ohranitev zaupanja v banko kot institucijo. Temeljna razlika med stečajem in nadzorovano likvidacijo je namreč ravno v tem, da banka v likvidaciji deluje naprej, pogoji varčevanja in odplačevanja posojil, pravice in obveznosti komitentov se poravnavajo glede na pogodbene obveznosti. Zato je likvidacija postopna in omogoča večje prilagajanje, za nameček omogoča lažje neomejeno jamstvo za vse varčevalce. Stečaj tega ne omogoča, zato je nevarnejši in veliko bolj tvegan. Prav tako se tukaj stroški kapitalskega prestrukturiranja in likvidacije banke porazdelijo na daljše obdobje, zato so lahko nižji in za državljane bolj vzdržni kot pri stečaju. Lastniki bodo v vsakem primeru utrpeli odpise in izgubo premoženja. Njihova lastninska in menedžerska odgovornost, pravna, moralna in odškodninska, pa bo sankcionirana glede na zahteve izredne uprave in interese drugih deležnikov.

Intervencija BS prihaja v pravem trenutku. Pomeni začetek sprememb v letargiji slovenskega bančništva, ohranja zaupanje v nadzorovanost sprememb in daje dobra jamstva za varčevalce. Za zdaj ena redkih pametnih in kredibilnih potez te države. BS pod novim vodstvom kaže drugačen obraz in to vpliva nekaj upanja v prihodnost te dežele.