Ronald H. Coase

dr. Bogomir Kovač

20. 9. 2013  |  Mladina 38  |  Ekonomija

V začetku septembra je v 102. letu starosti umrl Ronald H. Coase, najstarejši Nobelov nagrajenec, ki ga marsikdo uvršča med deset najvplivnejših ekonomistov vseh časov, čeprav večina kvalificiranih ljudi zanj ni nikoli slišala. Postavil je temelje nove discipline ekonomske analize prava in sodobne institucionalne teorije, njegovo razumevanje podjetja in trga, ekonomije in družbe je bilo prevratniško. Od tod skrivnost njegovega teoretskega razodetja in nenavadna zadržanost, s katero je nastopal. Bil je v središču ekonomske ideologizacije trga in hkrati njen nenavadni kritik. V zadnjem intervjuju, leta 2012 za slovito revijo HBR, je zato še zadnjič posvaril, da je treba ekonomijo rešiti pred ekonomisti. Dovolj dober argument, tudi za to kolumno.

Coasova intelektualna pot je bila nenavadna. Na LSE je sprva študiral računovodstvo in menedžment, na študijskem obisku v ZDA leta 1931 pa ga je, mladega socialista, fascinirala korporativna organiziranost ameriške industrije, ki ga je spominjala na nekakšno centralnoplansko gospodarstvo, le da je bila tu plod svobodnih odločitev ljudi. Kriza, vojna in študij so razblinili levičarske ideje. Leta 1951 je emigriral v ZDA. Njegov prihod na znamenito čikaško univerzo konec petdesetih let opisuje zanimiva anekdota, ki pripoveduje, kako je trdo jedro čikaških ekonomistov s Friedmanom in Stiglerjem na čelu prepričal o prednostih avkcijske prodaje radijskih frekvenc namesto državne podelitve. V triurni razpravi je trdovratne tržne vernike očitno prepričal z novimi razodetji in od takrat je užival neverjeten stanovski ugled.

Toda Coasova podoba ostaja kljub temu zagonetna. V neoliberalnem političnoekonomskem obratu v osemdesetih letih je postal osrednja teoretska figura nove tržne desnice. Leta 1991 so mu podelili Nobelovo nagrado za odkritja in pojasnitev transakcijskih stroškov, lastninskih pravic in institucionalnih struktur tržne ekonomije. Toda ostal je teoretsko neulovljiv, ker je bil preprosto drugačen. Znameniti »Coasov teorem« tako že vseskozi živi brez njegovega soglasja. Toda kje tiči kavelj?

Njegov prispevek merimo danes z dvema člankoma, prvi je namenjen analizi podjetja, drugi transakcijskim stroškom. Analiza podjetja (The Nature of the Firm, 1937) dejansko pomeni spopad s prevladujočo paradigmo, da tržno družbo uravnavajo izključno tržne transakcije. Izhodiščno vprašanje je, zakaj v tržnem sistemu potrebujemo podjetja, kaj določa njihovo velikost. In Coasov odgovor je presenetljiv. Trgi in podjetja so alternativni načini organizacije proizvodnje in tržne družbe. Če je trg podoba decentraliziranih subjektov in spontanih tržnih povezav prek cen, je podjetje kot hierarhična birokratska organizacija njegovo nasprotje. Razmejitev med njima je odvisna od stroškov delovanja. Stroški trga so povezani s pogodbenimi razmerji, vrednotenji in delovanjem cenovnega mehanizma. Podobni so stroški podjetij, ki jih povzroča delovanje organizacije (upravljanje, vodenje, koordinacija, nadzor, pogodbe ...). Oboje imenujemo transakcijski stroški in podjetja so se razvila, ker so preprosto stroškovno učinkovitejše organizacije kot sami trgi. Podjetja torej znižujejo transakcijske stroške tržne ekonomije.

Coasa je treba brati pri korenu. Tržna družba obstaja zaradi netržnih razmerij, tržne neracionalnosti rešujejo podjetja, cenovni mehanizem dogovorna ekonomija.

Coase je to idejo nadgradil v posebnem, še znamenitejšem članku o transakcijskih stroških (Problem of Social Cost, 1960). V ozadju je sedaj teoretska kritika cenovnega mehanizma in prevladujoče Pigou-Keynesove paradigme. Zgodba je preprosta. V tržnem sistemu podjetja pogosto škodujejo drugim, nastajajo negativni zunanji učinki, ki jih tržni sistem ne zna internalizirati. Cene preprosto ne vsebujejo teh stroškov, zato ne vodijo do optimalnih odločitev glede alokacije virov, proizvodnje in tržne izbire. Pomanjkljivosti trga zato rešuje država z obdavčenjem, regulacijo in nadzorom. Coasov odgovor je spet drugačen. Ekonomski problemi na trgu so vedno recipročne narave, vsaka političnoekonomska odgovornost je obojestranska. Zato obstaja precejšnja možnost, da se nasprotne strani dogovorijo o sporu, pogojih stroškov, škod in alternativnih koristi, da bi izničile negativne zunanje učinke. Lahko bi se podjetniki glede ekoloških škod dogovorili s tisoči uporabnikov, lahko bi oškodovanci ocenili, da se je bolje preseliti, lahko nazadnje pomaga tudi država z davki. Ker so vse možnosti vezane na transakcijske stroške, zmaga tista z najnižjimi. Ekonomisti in politiki na splošno precenjujejo prednosti državnega intervencionizma, hkrati pa podcenjujejo stroške tržnih rešitev.

Stigler je Coasovo namero cepil drugače. V svetu, kjer so zasebni stroški enaki družbenim in ne obstajajo transakcijski stroški, lahko učinkovito alokacijo dosežemo prek trga in ne glede na izhodiščna pravila in lastninske pravice. Takšen »Coasov teorem« je bil dejansko karikatura izhodiščnih Coasovih namer. Zanj tržna ekonomija živi v svetu nepopolnosti in transakcijskih stroškov. Treba ga je brati pri korenu. Tržna družba obstaja zaradi netržnih razmerij, tržne neracionalnosti rešujejo podjetja, cenovni mehanizem dogovorna ekonomija.

Če bi svojo analizo razširil na denar in finance, na človeški in socialni kapital, bi lahko prvič dobili splošno teorijo trga, zunaj ekonomske mitologije. Če bi vse skupaj združil s Smithovo literarno metodo in konkretno empirično analizo, na katero je prisegal, bi postal Adam Smith XX. stoletja. Če bi mu to omogočili in bi si to želel. Tako pa smo lani dobili še zadnjo knjigo o zmagovitem kitajskem kapitalizmu, ki je nenavadno blizu njegovim idejam. Pri 102 letih. Coase je bil resnično najboljši dokaz dolgoživosti ekonomskih idej.