Združeni v smeteh

Vlado Miheljak

27. 9. 2013  |  Mladina 39  |  Dva leva

Zbornica komunalnega gospodarstva državi predlaga oblikovanje t. i. smetarskih regij z enim izvajalcem komunalnih storitev na regijo, s čimer bi se lahko dosegla večja učinkovitost zagotavljanja komunalnih storitev. To je bila tudi osrednja tematika tretje problemske konference komunalnega gospodarstva, ki jo organizira zbornica. (…) Ker prostovoljno povezovanje oziroma združevanje po izkušnjah iz tujine ni uspešno in ker v Sloveniji še nekaj časa ne bomo imeli pokrajin, zbornica predlaga, naj država predpiše omejeno število regij – zbornica jih predlaga deset –, v katerih lahko do določenega datuma posamezno dejavnost izvaja samo en izvajalec. Odločitev, ki jo je moč sprejeti razmeroma hitro, bi lahko pomenila začetek procesa združevanja.
— (STA, 23. 9. 2013)

Volitve v Nemčiji so ne le pomembne, ampak tudi poučne za nas. Najprej zato, ker se lepo pokaže, da noben volilni sistem ne naredi ovinka čez zagate volilnih izidov. In tudi nemški t. i. personalizirani proporcionalni volilni sistem, ki je gotovo najbližje tako idealu reprezentativnosti (preslikava zrcalne podobe družbe, družbenih interesov v parlament) kot koncentracije (optimalnega števila strank za efektivno zmožnost parlamenta) in participacije (personalizirana izbira), se ne izogne možnim povolilnim zagatam. Prav v deželi vzornega volilnega sistema se je v nedeljo zgodil paradoks. Merklova je pripeljala CDU/CSU do zgodovinske zmage, a hkrati je kot zmagovalka pahnjena v popolno pat pozicijo. Hujšo kot kadarkoli prej. Namreč, razlika med zmagovalcem in SPD kot tokrat edinim realno možnim partnerjem je prevelika, da bi socialdemokrati kot manjši partner brez posledic stopili v veliko koalicijo. Že leta 2005, ko je uspešno vkorakala v parlament Die Linke (eks PDS) z 8,7 odstotka in predvsem po zaslugi prebeglega nekdanjega predsednika SPD Lafontaina prvič dosegla odličen rezultat po celotni Nemčiji, je prišlo do »pat koalicije«. CDU/CSU je prehitela SPD za bori odstotek ali za štiri mandate. Pa vendar je po štirih napornih letih velike koalicije CDU/CSU izgubila le neznatni delež – 1,4 odstotka, SPD pa kar 11,9 odstotka. S čimer se je še enkrat potrdilo pravilo, da v t. i. nenaravnih, velikih koalicijah vse dobro pobere večji partner, vse slabo pa šibkejši. Sedaj pa je situacija še veliko bolj zapletena. Iz igre je za las, sploh prvič, izpadla FDP, zvesta koalicijska partnerica krščanske unije, ki so ji že nekajkrat pomagali (s taktičnim razdeljevanjem dveh glasov v nemškem volilnem sistemu) prav volivci CDU/CSU. Po drugi strani pa se prav tako za las v parlament ni uvrstila AfD, za katero je glasovalo precejšnje število evroskeptičnih bivših volivcev CDU/CSU. In v čem je paradoks? Merklovi je ob prepričljivi zmagi zmanjkalo borih pet mandatov do absolutne večine. V parlamentu pa nima »naravnega« partnerja. SPD je dosegla obupno slab rezultat (kar 119 mandatov manj kot CDU/CSU), a vse tri stranke politične levice imajo absolutno večino (317 mandatov). Zakaj torej v drugi rundi ne bi sestavili vlade SPD–Die Linke –Zeleni? Ker po mnenju SPD niso kompatibilni. A to je v prvi vrsti problem SPD. Ni res, da Die Linke še ni zrela za prevzemanje odgovornosti vodenja države, ampak SPD še ni zrela za partnerstvo z njo. Zgodba je podobna, kot je bila v odnosu do Zelenih od 1983, ko so prvič prišli v zvezni parlament, pa vse do leta1995. Češ, ne živijo v realnem svetu, niso sposobni prevzemati odgovornosti, znajo zgolj rušiti, ne tudi graditi. In, oh groza, poglejte, Joschka Fischer je leta 1985 prevzel okoljski resor v hessenski deželni vladi v belih teniskah, jeans hlačah in brez kravate … Že, že. A ko so po petnajstih letih čakanja Zeleni le dobili povabilo Schröderja, ki ni imel druge izbire, je ta isti Fischer že prvi dan prišel v njegov kabinet kot podkancler in zunanji minister v Armanijevi obleki in je bil še preveč v »realni politiki«. Med drugim je zeleni zunanji minister v Sloveniji in podobnih deželah agresivno agitiral za vstop v Nato ter zagovarjal precedens v povojni nemški zunanji politiki – namreč, angažma Bundeswehra v Natovem spopadu s Srbijo. In sedaj so nemški socialdemokrati pred podobno dilemo kot leta 1995. Ali naredijo zgodovinski premik in vzamejo v levo koalicijo Leve (die Linke) ter s tem morda tvegajo poraz na naslednjih volitvah ali pa vstopijo kot manjšinski partner v koalicijo z Merklovo in zagotovo doživijo poraz. Zdi se mi, da so se že odločili.

Nemška učna ura je, kot vedno, pomembna tudi za Slovenijo. Če se previdna nemška politika težko odloča o strateških premikih, se slovenska sploh ne odloča. Imeli smo koalicijo, ki ni vedela, kaj hoče, a je to počela divje, avtoritarno in si nakopala toliko ljudskega gneva, da je osramočena odšla s prizorišča. In sedaj imamo koalicijo, ki verjame, da je tisto, kar je počela prejšnja, v osnovi smiselno, le slog da ni bil ustrezen. Še več. Koalicija, ki že tako nima skupnih ciljev, ampak jo veže zgolj strah pred predčasnimi volitvami, je postala žrtev notranjih razcepov in razprtij v PS. V parlamentu bomo imeli predstavo glasovanja o zaupnici, vezani na usklajeni proračun!? Zakaj? Zato, da premierka pridobi nekaj kredita v notranjem strankarskem spopadu, ki se zdi nekaterim akterjem pomembnejši, kot usoda koalicije in države.

Idejo o desetih smetarskih regijah načelno podpiram. Problem je le, da hočeta na osrednjem kupu gnoja sedeti dve kokoši.