Junaki in zvezde

Janko Lorenci

27. 9. 2013  |  Mladina 39  |  Pamflet

Naši košarkarji so bili kak teden junaki, zdaj so nekakšni poljunaki z možnostjo rehabilitacije na svetovnem prvenstvu. Biti junak je sladko, a tudi naporno in negotovo.

Junak je nekdo, ki tako ali drugače štrli, izstopa, in to v dobro drugih. Zločinec ne more biti junak, lahko je kvečjemu negativni junak, s katerim se radi poigravajo literatura, film, strip, pravljice vseh vrst. A to, kaj je dobro za druge, je pogosto zelo negotovo in tako so lahko dvoumni tudi junaki.

V časih personalizacije, zvezdništva in jaz-družbe poganjajo junaki kot gobe po dežju. Ta hiperprodukcija nujno vodi v njihovo naglo ugašanje – na nebu lahko žari samo omejeno število zvezd. Meja med zvezdo in junakom je pogosto zabrisana. Gasilec, ki pogumno reši otroka iz ognja, je samo junak, in to za dan ali dva. Goran Dragić je junak in zvezdnik. Naš Žižek, v svetu najbolj znani in slavni Slovenec, je vse po malem – potenten družboslovec, zvezdniški intelektualec, pop ikona in junak – vendar junak za razmeroma ozek krog Slovencev, kar je nenavadno, saj si pri nas, če se mednarodno uveljaviš, samodejno junak. Žižek od tega pravila odstopa, najbrž tudi zato, ker rad brije norce iz domovine in ker intelektualci težko postanejo junaki ali zvezde.

Junaki lahko skočijo tudi iz dolgočasnega vsakdanjega življenja. Naredi jih kak poseben primer plemenitosti, požrtvovalnosti, nesebičnosti – v glavnem gre za dejanja, ki jih porodijo lepi vzgibi. A to so junaki enodnevnice. Sicer pa junaki nastajajo tako, da se na tem ali onem področju dvignejo iz povprečja – s pametjo, predrznostjo, pogumom, srečo, mogočnimi bicepsi ... Vedno, dobesedno vedno pa jim pri tem pomagajo tudi okoliščine.

Vse kaže, da obstaja po junakih potreba, saj jih ljudje od nekdaj častijo, si jih izmišljajo in jih tudi delajo. A prav tako radi jih pokopavajo. Zdaj je junakov več kot nekoč, ker obstajajo industrije, ki brez junakov in antijunakov ne morejo, ker jim pri tem zelo pomagajo mediji (ne samo rumeni) in ker je naš čas tudi čas poudarjene samopromocije: en človek – en junak. Zdaj skušajo na primer postati zvezde celo mnogi znanstveniki, pripadniki nekoč v glavnem anonimnega in ne na slavo mahnjenega ceha. Močan motiv junaštva zvezdništva pa je seveda tudi denar.

Fenomen ima različne družbene funkcije. Junaki so lahko (moralni) vzorniki – z odgovornostjo, posebnimi sposobnostmi, neomajnostjo … Seveda niso junaki za vse; za ozke ljudi kak Snowden ni junak, ampak bedak. V junakih mnogi iščejo tolažbo za svoj bedni vsakdanjik. Junaki nam strežejo z ugodjem; slovenski košarkarji so navijače z zmagami spravljali v trans; Zavec je, dokler je zmagoval, nasprotnike grdo mlatil in jim prizadeval bolečine, nam pa pripravljal veselje. Z junaki se je mogoče identificirati in na trenutke počne to pol nacije, kar je dobro za občutek povezanosti in pripadnosti.

Toda junaki zvezde so ali naj bi bili tudi sredstvo za odvračanje ljudi od vsakdanjih križev in težav, nekakšen opij ljudstva. Tudi če to drži, so resne težave praviloma mogočnejše in trajnejše od največjih junakov. Res pa junaki in zvezdniki krepijo iluzijo, da lahko vsakdo postane vse, in s tem pomagajo cementirati družbo, ki v resnici postaja čedalje bolj neprehodna. Nasploh so junaki zvezde varljiva reč; ker so nam kar naprej pred očmi, se zdi, da jih je kot listja in trave, toda njihovo število je v primerjavi s celotnim prebivalstvom pičlo.

Zvrsti junakov je skoraj toliko kot junakov. Obstajajo hipni in trajno žareči junaki (zvezde), junaki telesa in junaki duha, junaki nastopači (prezident Pahor) in tihi, anonimni, a pomembni junaki vsakdanjika, ki delujejo proti glavnemu toku v svojem ožjem okolju. Obstajajo globalni in lokalni junaki; prvih je malo, ker ima kak del sveta vedno kak pomislek, zato so globalni junaki v glavnem resnične ali izmišljene figure zabavne industrije. Imamo celo junake, ki jim k temu statusu nekoliko pomaga visoka, a čila starost, brez katere bi bili manj občudovani. Pri nas sta taka na primer telovadec Štukelj in pisatelj Pahor, v Nemčiji nekdanji kancler Schmidt.

Obstajajo seveda tudi problematični, protislovni junaki, denimo Tito, sestavljen iz zaslužnih in slabih dejanj. V ta oddelek spadajo mnoge velike zgodovinske osebnosti. Problematičen, natančneje ugasli junak je tudi Janša; začel je kot nacionalni heroj, zdaj pa bo morda obtičal v zaporu. Bog ve, ali bi njegovo prebivanje na Dobu privržence ohladilo ali pa bi zanje postal mučenik.

Nekatere dejavnosti so za nastanek junakov neprimerne (gospodinje, delavci, uradniki), druge pa junake na veliko proizvajajo in od njih živijo, kandidati za junake pa sami silijo na ta področja (šport, film, zabava). Nekateri poklici so nekoč proizvajali veliko zvezd, zdaj pa jih zaradi svojega slabega glasu komaj še kaj – to velja zlasti za politiko in gospodarstvo.

Seveda poznamo tudi tragične junake. V bistvu pa tragedijo doživi večina junakov – ko začne slava plahneti. V tem pogledu je junaštvo nehvaležen status. Po reki zgodovine plava nešteto trupel pozabljenih ali preklicanih junakov. Minevanje časa zasluge in junaštvo na splošno manjša in relativizira, redkeje pa jih napihne. Tudi zato kandidatov za junaštvo zvezdništvo ne zmanjka.

Nekaj pa velja za vse ljudi in vse čase. Še zadnji strahopetec, povprečnež, pezde – še zadnja uboga para na tem svetu je kljub vsemu junak. Junak svoje zgodbe.