Angela Kazmierczak Merkel, tretjič

dr. Bogomir Kovač

27. 9. 2013  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Nemške zvezne volitve so bile nesporno letošnji osrednji politični dogodek v EU. Nemčija je relativna zmagovalka sedanje velike recesije (2008–2013), osrednja določevalka izhodne strategije in usmerjevalka sistemskih sprememb EU. Merklova slavi, pomeni izjemen politični rezultat v Nemčiji, utrdila je svojo podobo vodilne evropske politične osebnosti. Nemčija in EU sta s tem pridobili glede predvidljivosti razvoja in stabilizacije razmer, izgubili pa glede drugačne rešilne politične agende. Nemčija danes z Merklovo simbolizira tako upanje kot tudi brezup EU.

Nemški volivci so se v nedeljo odzvali predvidljivo, racionalno in pomenljivo. Merklova in CDU/CSU sta dobili volitve na meji večine, toda hkrati potopili liberalce (FDP). Levica je dejanska poraženka volitev, čeprav je SDP skupaj z levo stranko (LP) in Zelenimi dobila dobro polovico sedežev v parlamentu. CDU/CSU z manjšinsko vlado lahko izniči svoj volilni uspeh, levica zaradi notranjih sporov ne more sestaviti šibke vlade, desno-leva koalicija je torej nuja preživetja vseh.

Velika politična zmaga Merklovo postavlja ob bok Adenauerju v petdesetih in Kohlu v osemdesetih letih, na ravni EU je edina, ki je ponovila mandat v času krize. Volivci so nagradili njeno vztrajnost, pragmatičnost, enostavnost, prepričala je zlasti volivke. Skrivnost njenega uspeha je trojen. Na eni strani učinkovito prevzema politične ideje svojih nasprotnikov (socialna in zelena agenda), na drugi je zvesta temeljnim vrednotam zmagovitega ordoliberalizma in ekonomike ponudbe, kot zadržana Vzhodna Nemka pooseblja zmagoslavno in hkrati travmatično nemško združitev. V vseh pogledih je to povsem drugačna zgodba, kot jo je pred leti na evropski desnici ponudila karizmatična, aristokratska M. Thatcher.

Nemčija je v zadnjih desetletjih prehodila dolgo pot, od fantastičnega povojnega okrevanja (prvi »wirtschaftwunder«, 1951–1980) do evropskega bolnika (2000–2005), preživela je zasuk od keynesianske usmeritve k neoliberalni razvojni agendi (1980–1990) in probleme združitve (1990–2000). Vseskozi je pri tem ohranjala svojevrsten razvojni model, sistemski trikotnik socialnotržnega gospodarstva, stroge monetarne avtonomije in izrazite industrijske izvozne usmerjenosti, vztraja pri stabilnosti cen in fiskalni vzdržnosti, ohranja socialni dialog in stavi na spremembe poslovnih modelov podjetij.

Merklova nima dobrih odgovorov na treh ključnih področjih. Nemčija ima najbolj neenako distribucijo bogastva v EU, zgornja petina Nemcev je skoraj 13-krat bogatejša od spodnje petine, srednji sloj se utaplja v povprečju. Nemška socialna država je v težavah, Merklova pa gradi protikrizno strategijo na večni reformi trga dela (Hartz) in zniževanju socialnih pravic. Drugič, v Nemčiji združevalni proces po 23 letih ni uspel glede na pričakovanja in vložena sredstva. Večina (79 odstotkov) Vzhodnih Nemcev meni, da je sistem za njih nepravičen, socialna segregacija »osijev« je v Berlinu vsakodnevna praksa. Premajhna razvojna in regionalna kohezivnost postaja nevarna politična cokla, toda CDU/CSU zagovarja status quo, ki ustreza bogatim in močnim deželam (Bavarska). Tretjič, zavožena energetska politika grozi s stroškovnim udarom industriji, rešilni izvoz je usodno odvisen od azijskih trgov. Kitajska postaja za Berlin enako pomembna kot Bruselj. Dejstvo je, da Nemčiji manjka postindustrijske širine, da se kapitalski presežki prelivajo v tujino namesto v domačo rast. Zato ima neoliberalno obdobje (1980–2010) več kot dvakrat nižjo rast od keynesianskega (1950–1980).

Merklova je leta 2010 povzela neoliberalni hamburški apel ekonomistov, njena zgodovinska priložnost pa je novi model socialnotržnega gospodarstva zunaj teh okvirov.

Evropska agenda je za Merklovo še bolj protislovna, nemška hipokrizija je tu največja. Najprej, Nemčija velja za prvo kršiteljico evrskih fiskalnih načel (2000–2005). Drugič, državni intervencionizem in keynesiansko spodbujanje povpraševanja sta največja v EU (2008–2009). Od tod dolgoročna zadolženost države, ki je enaka španski, in čudežni zasuk rasti, ki je obrnil kratkoročni ciklični deficit v strukturni suficit. Skrivnost ni v reformi trga dela, temveč v finančni sferi, delno tudi v statistični prevari. Nemčiji je prek finančnih institucij uspelo prevaliti stroške krize na evropsko periferijo (različni obrestni pribitki), hkrati pa je prek zahtevane fiskalne konsolidacije (fiskalni pakt) in velike izvozne usmerjenosti (plačilna bilanca) spravila na kolena večji del EU. Ker nasprotuje normalni vlogi ECB (Weber) in monetarnemu reševanju dolžniške krize (Stark), je s tem dejansko ogrozila ekonomski obstoj in politični ustroj EU.

Politično-ekonomski vzpon Nemčije je v veliki recesiji preprosto zaton drugih. Evro je v sedanji evropski hiši nevzdržen projekt, če ne bo monetarnih sprememb, ki se jim upira Nemčija, ustavno, politično in ekonomsko. Nemčija je odgovorna za zaplete pri reševanju dolžniške krize in za drugi val recesije v letu 2012. Vse skupaj je nevarna politična igra, ki Britance in Francoze spominja na Nemčijo tridesetih 20. stoletja. Merklova je evropsko usmerjena, toda vedno manj zaupa Bruslju, zato gosti mrežo bilateralnih razmerij. EU postaja vse bolj orodje nemške politike in ne obratno.

V tej igri Nemčija postaja protislovna ekonomska os EU, Merklova pa vse bolj njen politični vladar. Drugi nemški »gospodarski čudež« (2010–2013) je precej ranljiv, njeno reševanje evrske krize je na slepem tiru. Merklova je leta 2010 povzela neoliberalni hamburški poziv ekonomistov, njena zgodovinska priložnost pa je novi model socialnotržnega gospodarstva zunaj teh okvirov. Rešilna formula je preprosta. Kar je dobro za Nemčijo, mora biti dobro tudi za druge in na koncu za EU. Morda pa bo kot kemičarka vendarle kos tej politični alkimiji.