Ugani, kdo ne pride na večerjo

Vlado Miheljak

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Dva leva

Prvi čudež je bila ozdravitev francoske nune Marie Simon-Pierre, ki je prebolela Parkinsonovo bolezen, ko je molila za pokojnega Janeza Pavla II. Za njeno ozdravitev ni bilo medicinske razlage.
Drugi čudež naj bi se zgodil 1. maja 2011, ko je bil Janez Pavel II. na Trgu svetega Petra razglašen za blaženega, pri čemer naj bi ozdravela ženska iz Kostarike. Za potrditev čudeža mora biti ozdravitev takojšnja, trajna in brez znanstvene razlage.
— Papež Frančišek je potrdil tudi drugi čudež.

»Odločitev ni bila enostavna, odločitev, da bom dal soglasje h kandidaturi za predsednika stranke, je ena težjih. Po 19. oktobru pričakujem, da bomo imeli predsednico vlade, ljubljanskega župana, predsednika ali predsednico stranke.«
— Zoran Janković napoveduje skorajšnji tretji čudež

V Sloveniji se vse deli po ideološkem rezu. Tudi Slovenska cesta. Pa ne zato, ker je v spominu marsikaterega Ljubljančana ali obiskovalca še vedno Titova. Pred dnevi je mesto radikalno reduciralo promet med Šubičevo in Figovcem. Pač v predelu, kjer je bila ob največji koncentraciji po polžje premikajočega se motornega prometa največja koncentracija peščev. Jasno, takšne radikalne spremembe povsod in tako tudi pri nas povzročajo razhajanje v oceni, ali je to dobro ali slabo. A pri nas se razcep ni oblikoval po načelu pešci in kolesarji proti avtomobilistom, ampak po rezu levo-desno. Rdeči pozdravljajo razbremenitev prometa in zraka v strogem središču, črni pa zvonijo proti hudičevim domislicam. No, dopuščam, da je morda kakšen privrženec ali nasprotnik novega režima zunaj svoje ideološke sheme. Kakšen čudak se vedno najde. A kakorkoli, poenotenje glede zapore bi gotovo pomenilo svojevrsten čudež.

Sicer pa se cerkev, tako svetovna kot lokalna, spet ukvarja s čudeži kot v mračnem srednjem veku. Pa ne mislim le onih, s katerimi hočejo kanonizirati poljskega papeža, ampak nepotrjene špekulacije, da bi si nekateri prizadevali s 40 milijoni brezobrestnega vatikanskega kredita pokriti milijardno luknjo, ki jo je s finančnim hazardom pridelala pogoltna mariborska nadškofija. S piškavimi štiridesetimi milijoni narediti milijardno poplačilo bi bil čudež ali nateg, kakor vam je ljubše, večji, kot ga je na neki svatbi v Kani Galilejski naredil Jezus, ko je dal gostom točiti vodo kot prvovrstno vino. Sicer pa sploh ne razumem, zakaj si cerkev prizadeva prodajati naivnim vernikom čudeže, saj lahko po mili volji, kakor se ji ljubi, konstruira in rekonstruira realnost. Denimo, na moj zapis o Rodetovem in Uranovem nasprotovanju gradnji džamije v Ljubljani se je oglasil tiskovni predstavnik SŠK g. Strehovec in oporekal mojim dobesednim navedbam Rodetove izjave, češ da so zavajajoče, ker so iztrgane iz izvirnega konteksta (!?) Pazite, ni rekel, da Rode tega ni izjavil, niti ni povedal, kakšen bi naj bil izvirni kontekst, ki bi dopuščal in relativiziral Rodetovo ostro zavračanje gradnje islamskega verskega centra. Dopuščam možnost, da gospod Strehovec ne pozna mesta in časa teh ostrih besed, a če bi prosil za pomoč, bi mu poslal celotni pogovor, iz katerega je citirana izjava, pa naj išče »izvirni kontekst«, ki upravičuje in relativizira Rodetovo zavračanje islamskega centra.

No, nisem prepričan, ali ozdravitvi dveh vernic res pomenita dogodek brez pojasnitve, torej čudež. Vsekakor pa bi bil čudež v polnem pomenu besede, če bi obveljala Jankovićeva napoved, da bo ponovni vstop v ospredje strankine politike brez posledic za stranko, koalicijo, vlado in državo. To bi bilo res onkraj medicinske ali znanstvene razlage. A ker se čudeži v Sloveniji ne pojavljajo prav pogosto, lahko z veliko verjetnostjo predvidevamo, da pomeni napoved Jankovićeve kandidature na kongresu stranke 19. oktobra letos ne le samomor stranke, ampak tudi naklepni umor koalicije, vlade in morda tudi zavestno poglabljanje krize v državi. Dobro, Jankoviću bi težko očitali, da nima kaj lomastiti po stranki, ki jo je kar najbolj dobesedno naredil iz nič. Kot Jezus vino iz navadne vode. A če bo vztrajal pri ponovni kandidaturi, bo to nekako tako, kot da bi Jezus vino spreminjal nazaj v vodo. Lahko tudi razumemo, da ne more biti zadovoljen s politiko vlade Alenke Bratušek, a če se njemu ali ostalim članom stranke zdi, da Bratuškova ne uresničuje strankinega programa, naj se zaprejo v klavzuro in ugotovijo, ali še nameravajo vztrajati v koaliciji ali ne in ali je Bratuškova še deležna njihovega zaupanja. Če je odgovor negativen, naj gredo iz koalicije. Tako pa smo pred shizofreno situacijo, ko poslanci PS soglasno podpirajo Bratuškovo v njenih vse bolj neoliberalnih stabilizacijskih manevrih in hkrati podpirajo Jankovića, ki razdira koalicijo. In tudi on mora vedeti, da ne moreš biti veliki igralec na političnem odru, ne da bi se to poznalo. Ne verjamem sicer, da bi se Jankoviću lahko zgodil Berlusconi, ki je doživel »izdajo« lastnih poslancev ob svoji pobudi preverjanja zaupnice Lettiju. A duhovitosti Jankovićevim poslancem ne manjka. Menda razmišljajo, da bi odpovedali kongres, da se izognejo zapletom. Super ideja. Če bi »našim« kazalo slabo, naj odpovejo tudi prihodnje volitve. Svoj čas se je to prakticiralo in obneslo se je za več desetletij.

Ob vsej tej komediji ostaja slab občutek, da smo v Sloveniji talci zasebnih problemov dveh ključnih igralcev na političnem prizorišču. Kakorkoli obračamo, vsega skupaj je kriva KPK.