Stoli na Titaniku

dr. Bogomir Kovač

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Razprava o letošnjem proračunu dobiva posebne politično-ekonomske razsežnosti. Sprejemamo ga v izjemnih okoliščinah tako glede zahtev EU kot tudi notranjega položaja vlade. Bratuškova je prvič nanj vezala politično nezaupnico, negotovost glede domačih ekonomskih možnosti in zunanjih evropskih zahtev pa je večja kot kdaj prej. Proračun je zato bolj stabilizacijski kot razvojni, bolj računovodski kot projektni akt, njegovo majavo politično legitimnost omejuje izjemna ekonomska negotovost.

Proračunsko načrtovanje je s svojo procesno logiko sila zapleteno za sedanje nedorečene okvire fiskalne unije in negotovosti krize. Tako funkcionalna dinamika proračuna 2014 sega na primer vse tja do leta 2017, v zmešnjavi procedur, fiskalnih zapovedi in časovnih poročanj pa ni več nobene logike projektnega financiranja in proticiklične fiskalne politike. Proračuni postajajo zgolj računsko zapolnjevanje enačbe s ciljnimi primanjkljaji in del političnega fatalizma večnih rebalansov ter bruseljskih ukrepanj za odpravo čezmernih primanjkljajev. EK je pot v fiskalno unijo spremenila v politično farso.

Proračunsko aritmetiko v letih 2014 in 2015 tako najprej opredeljujejo zapovedani nominalni ciljni primanjkljaj (3 in 2,5 odstotka BDP-ja) in njegovi strukturni nastavki, mašilo so običajno neto prilivi iz EU in tokrat za nameček tudi višji davki. Za drugo leto je osrednji zajec v grmu sloviti nepremičninski davek. Težava ni v politični matematiki, temveč v ekonomski realnosti teh premikov. Toda proračunski idealizem je eno, realnost pa nekaj drugega. Namesto lanskih načrtovanih treh odstotkov BDP-ja imamo letos podvojitev realnega primanjkljaja (5,7 odstotka), če bi odšteli dokapitalizacijo bank, smo pri štirih odstotkih, brez stroškov odplačila javnega dolga pri spodobnih 1,3 odstotka BDP-ja (primarni primanjkljaj). Temeljni problem javnih financ so danes usihajoči prihodki in ne prisilna konsolidacija odhodkov, vedno več izgubljamo pri obrestih zaradi dragega zadolževanja in tu so in bodo izredne razmere s sanacijo bank.

Primarni cilj proračuna zato ne more biti nesmiselno lovljenje ciljnega primanjkljaja z višjimi davki, temveč spodbujanje rasti. Zato bi morala biti temeljna pomoč EK in ECB predvsem obramba pred špekulativnimi pribitki obresti in cenejše zadolževanje za sanacijo bank. Dejstvo je, da je primarni primanjkljaj povsem normalen, da je strukturni odvisen predvsem od srednjeročnih reform in da bi morali tekoči primanjkljaj postaviti v okvir proticiklične in ne enostranske stabilizacijske politike. Očitno te ekonomske logike ne razumemo ali pa je politično nismo sposobni izpeljati, ne doma ne v Bruslju.

Sedanja vlada proračunsko konsolidacijo bolj gleda skozi prihodke kot odhodke, skuša nekako obraniti socialno državo, zato fiskalno bolj obremenjuje gospodarstvo in državljane, stavi na ekonomsko vlogo javnega in ne toliko zasebnega sektorja. Vse to je zavito v nekakšno neprebavljivo mešanico želenega keynesianizma in zapovedane neoliberalne agende, nerealne kalkulacije davčnih prihodkov, nejasnih stroškov sanacije bank in zunanjega zadolževanja, kaotičnega evropskega kriznega menedžmenta. Še nikoli v zadnjih petnajstih letih ni bilo toliko negotovosti, kot jih ima sedanji proračun, in še nikoli ni bila njegova uresničljivost tako tvegana, kot bo leta 2014. Zato je zamenjava političnih tveganj z ekonomskimi za Bratuškovo in njeno ekipo lahko pogubna.

Dejansko celotno ekonomiko proračuna posredno rešujeta izvoz in varčevanje, ki ga prinaša presežek v zunanjetrgovinski menjavi in tekočem delu plačilne bilance (manj porabimo, kot proizvedemo). To je tista bistvena razlika, ki ločuje Slovenijo od držav PIIGS in nas postavlja ob bok uspešnim (Nemčiji). Slovenija ima presežek prihrankov, in če ne gredo v tujino kot neto izvoz kapitala, jih lahko porabimo doma za fiskalno konsolidacijo in bančno sanacijo. Za Slovenijo sta torej ključna izvozno gospodarstvo in njegova konkurenčnost, ki lahko napravi zasuk k rasti, povečanju proračunskih prihodkov in lažjemu zapiranju neravnotežij. Izvozna usmerjenost je ključna strateška usmeritev slovenske ekonomske politike, tudi proračunske.

Vlada in koalicija sta politično šibki in dejansko lahko preživita samo, če bosta ekonomsko uspešni.

Težava je v tem, da se EU zapleta v proračunsko zategovanje, namesto da bi reševala problem zunanjetrgovinskih primanjkljajev in cenejših finančnih tokov. Toda še večja nevarnost je sedanja birokratska centralizacija odločanja. Očitno se neoliberalna agenda spreminja v svoje logično nasprotje, skupen trg v monopolizacije moči, EU pa v nekakšnega centralnoplanskega mastodonta. Čakanje na centralizirano odločanje iz Bruslja in Frankfurta je za zdaj največja grožnja, tako glede proračunov kot tudi bank. Ne gre za stigmatizacijo »trojke«, temveč za intervencionistično obskurnost njenega neoliberalizma.

Podobno nevarnost imamo tudi doma. Politično-ekonomska nesposobnost vlade je očitna. Ponavlja napake Janševe vlade in ne zmore ekonomske alternative glede želenih strukturnih reform, ki so edina stična točka fiskalne konsolidacije in rasti. Vlada in koalicija sta politično šibki in dejansko lahko preživita samo, če bosta ekonomsko uspešni. Prav tako ostaja nejasno, kakšna bo sanacija državnih bank, kar je slovenska specifičnost, ne vemo, kakšne bodo dvoletne fiskalne posledice tega. Tu je skupna akcija BS in vlade glede likvidacije dveh bank mokra vaja za resnejše opravilo, ki ga moramov vsakem primeru opraviti sami, ne glede na usodno vlogo EK in ECB.

Vlada bi morala ob letošnjem proračunu državljanom naliti čistega vina. Jesen prinaša vrsto evropskih in domačih neznank. V takšnih razmerah je politično-ekonomska improvizacija, ki nam jo ponuja vlada v tem proračunskem aktu, zgolj odraz razmer. Zato tudi proračunske postavke vse bolj spominjajo na premikanje palubnih stolov na čudovitem Titaniku.