Zaupanje

dr. Bogomir Kovač

11. 10. 2013  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Reševanje bank postaja nova evropska in slovenska prednostna naloga. Toda zmote in zablode glede fiskalne unije sedaj nadgrajujejo problemi nove bančne unije. Sestavni del tega je zahteva EU, da reševanje bank omejimo na bančno sfero, bančne izgube pa poravnavajo delničarji in določeni upniki bank, ne pa davkoplačevalci ali pa centralne banke.V Sloveniji po hitrem postopku pripravljamo spremembo zakona o bančništvu, ki uvaja nove načine zagotavljanja kapitala bank in širi meje insolvenčnih postopkov. Najbolj sporen je pri tem položaj podrejenih obveznic. Ne gre za nevtralne in tehnične bančne spremembe, z njimi se majejo temelji tržnega gospodarstva, suverenosti in legitimnosti denarja ter države. Ciprska kriza ni več nezaslišana deviacija, temveč sistemski primer. In tu je meja, ki je Čufar in Jazbec ne bi smela prestopiti.

Očitno so evropske usmeritve glede državne pomoči bankam prisilile domače zakonodajalce in regulatorje, da odgovornost za bančne izgube in zagotavljanje kapitala bank v največji možni meri prevzamejo delničarji bank in določeni imetniki hibridnih in podrejenih obveznic. Pred dnevi je guverner izjavil, da bodo vir za kapitalsko krepitev bank tudi podrejene obveznice treh največjih državnih bank. Zdi se, da napovedana »konfiskacija« (izraz povsem ustreza vsebini) imetnikov podrejenih obveznic kaže, kako globoko smo v EU in pri nas zabredli pri reševanju sedanje finančne krize.

Obveznice veljajo za uporaben dolgoročen vir financiranja, banke so zlasti podrejene obveznice izdajale, ker so jih lahko štele za dodaten kapital. Imetniki obveznic so pri nakupu sprejeli določene pogoje podrejenega dolga in tveganja neplačila v primeru stečaja, kar je pomenilo razmeroma dobro in ne preveč tvegano naložbo. Kljub temu je za slovenske banke izdaja obveznic nepomemben vir financiranja, od domala 45 milijard evrov bilančne vsote je vseh podrejenih obveznosti manj kot milijarda. Od tod sledi prvi sklep. Tudi radikalna konfiskacija vseh podrejenih obveznic zaradi majhnega deleža ne more rešiti domačih bank. Najbolj razvpit primer, obveznice NLB 26, so dober dokaz. Tam imajo najbolj občutljivi zasebni vlagatelji okoli četrtino vrednosti celotne izdaje, kar pomeni, da za slabih 15 milijonov evrov tvegamo zaupanje fizičnih oseb v NLB in celoten bančni sistem. Nesorazmerno in preprosto neumno.

Toda težav s tem še ni konec. Želeno »striženje« upnikov je značilen primer časovne nekonsistentnosti ekonomske politike, o čemer govorita Kydland in Prescott (1977), za ekonomsko bolj poučene odločevalce. Morebitne kratkoročne koristi glede prihrankov pri sanaciji bank izničijo dolgoročne škode glede kredibilnosti lastninskih pravic. To pa je temelj institucionalne stabilnosti, brez katere banke ne morejo obstati in investitorji investirati. Sem sodi tudi pravna negotovost, kjer nova zakonodaja posega in spreminja pogoje za nazaj. V kriznih razmerah lahko samo revolucionarno pravo negira obligacijska razmerja v prospektu in ukinja pravno varnost sklenjenih poslov. Imetniki so kupovali obveznice pod pogoji, ki jasno razlikujejo med stečajem in sanacijo in nihče v normalnih razmerah ne more spreminjati teh ločnic in pogojev. Zato so takšna stališča pravno izpodbojna. Dalje, insolvenčne zakonodaje od 16. stoletja dalje želijo preprečiti stihijski razpad institucij, zagotoviti sorazmernost poplačil in izpodbojnost ukrepov, staviti na procesnost, postopnost in obvladljivost proceduralnih sprememb. Likvidacijski postopki glede Probanke in Faktor banke so na tej poti, zato je načrtovanje konfiskacije podrejenih obveznic treh državnih bank z vidika sedanjih ravnanj BS čudaško in nekonsistentno. In ne nazadnje bi konfiskacija ali pa prisilna konverzija podrejenih obveznic pomenila sesutje zaupanja v domači trg obveznic, ki v krizi postaja vse pomembnejši vir domačega financiranja in zadnji domači branik pred pritiski »finančnih trgov«. To je nenavaden spregled domačih nosilcev politik.

Denar je del virtualnosti in realnosti. Bančni sistem stoji in pade z zaupanjem. Povezanost suverenosti in legitimnosti denarja in bank je ključna.

Kaj torej storiti? Za začetek se mora Čuferjeva ekipa z veliko previdnosti in zadržanosti lotiti zakonodajnih sprememb, kjer smo pred podobnim pritiskom inDenar je del virtualnosti in realnosti. Bančni sistem stoji in pade z zaupanjem. Povezanost suverenosti in legitimnosti denarja in bank je ključna. primerljivimi negativnimi učinki kot pri fiskalnem pravilu. Potem velja spoštovati lastniške in pogodbene zaveze pri izdaji vrednostnih papirjev, kar pomeni, da ni mogoče za nazaj spreminjati pogojev stečaja in sanacije bank. Nazadnje, tudi v bolj jasnem predstečajnem postopku je treba poseči po procesnih rešitvah, kot so zamenjave obveznic z nižjimi obrestnimi merami, daljšimi roki odplačila, diskontnimi odkupi … Nobene zaletavosti in »striženja« varčevalnih ovac, ki vračajo tržno in finančno ekonomijo v kameno dobo in rinejo tržno družbo v politično katastrofo. Ključna sta kredibilnost bančnega sistema in zaupanje komitentov, zato bi bilo dobro, da bi Jazbec in Čufer z enako odločnostjo kot pri likvidaciji obeh bank stopila pred javnost in zagotovila varnost imetnikov podrejenih obveznic bank, ki niso v stečaju ali likvidaciji. Tri državne banke v sanaciji in komitenti bi jima bili hvaležni.

Denar je del virtualnosti in realnosti. Bančni sistem stoji in pade z zaupanjem. Povezanost suverenosti in legitimnosti denarja in bank je tu ključna, na kolektivni ravni EU in tudi posameznih držav. Napovedane konverzije in odpisi podrejenih obveznic spodkopavajo zaupanje v centralno bančno sidro, ki je edino upanje za rešitev dolžniške krize bank in držav. Ne pozabimo, da sedanja verzija bančne unije eksplicitno ostaja pri nacionalnih rešitvah in evropskem nadzoru. Pametni ukrepi so torej v naših rokah in tu je točka, kjer lahko vsaj delno preprečimo domači polom, ki očitno nikogar posebno ne moti.