Levica in Zver

Vlado Miheljak

18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Dva leva

Evropski parlament je danes na plenarnem zasedanju v Strasbourgu med drugim razpravljal tudi o točki z naslovom naraščanje desničarskega ekstremizma v Evropi. Kot nekateri drugi evropski poslanci je tudi dr. Zver menil, da naslov debate ne bi smel biti omejen le na desničarski ekstremizem, ampak bi se moral nanašati na vse vrste ekstremizmov.
»Tudi meni je žal, da se o političnem ekstremizmu ne razpravlja bolj uravnoteženo, se pravi o tistem na skrajni levi in o tistem na skrajni desni,« je poudaril evropski poslanec. … »Prav bi bilo, da zavračamo eno in drugo skrajnost. Tako pa si zatiskamo oči in ne opazimo nekaterih močnih levih skrajnih strank v državah članicah! Vam Akel, Syriza, Saskanas Centrs, Die Linke nič ne pomenijo?« je poslanske kolege vprašal dr. Zver. … Prag tolerance do ekstremizma bi moral biti čim bolj nizek, še posebej, če imajo do nje afinitete nekatere oblasti ali dominantni mediji, kakor se to često dogaja tudi v moji domovini!«
— (Spletna stran evroposlanca Milana Zvera)

Kaj delajo naši vrli evroposlanci? Najbolj odgovorni ali naivni, kakor vam je ljubše, v glavnem rutinsko in vestno delajo stvari, za katere so poslani v Bruselj. Tisti bolj zmerno odgovorni in manj naivni pa predvsem razkošno trošijo davkoplačevalski denar. Tako za bivšega evroposlanca s slovenske politične levice pravijo, da je raje kot dolgočasne parlamentarne seje obiskoval fitnes in lepotilne studie. A kakorkoli. S takimi sicer so stroški, ni pa težav. Težave so s poslanci s politične desnice, ki nenehno delujejo proti interesu države, jo blatijo, denuncirajo. To se dogaja že vseskozi. Pa ne gre za temeljno dilemo, ali zastopajo evroposlanci v prvi vrsti interes državljanov združene Evrope ali pa so zgolj nacionalni deputati. Nič ni narobe, če evropski poslanec upa zastopati skupni interes, tudi če je v opreki z nacionalnim. Permanentni problem poslancev s slovenske politične desnice je, da na evropskem odru bijejo domač politični in kulturni boj. Da poslanci, ne samo tisti iz DZ, ampak tudi evropski, klatijo marsikaj, kar jim ustreza, kar jim pride na misel, smo sicer vajeni. A ko politolog dr. Milan Zver jemlje legitimiteto močnim levim parlamentarnim grupacijam, je več kot skrb zbujajoče. Ali ne razume ustavnega položaja političnih strank ali pa mu ustavni položaj pomeni zgolj nepotrebno breme. Kaj je hotel povedati Milan Zver? Da v Evropi niso sami desni, ampak so tudi levi ekstremisti? Morda res, a primerjava, ki jo je naredil, je neprimerna. Kaj je narobe v Grčiji? Medtem ko Zlata zora ubija politične nasprotnike, Siriza ogroža status quo z vse večjo podporo in vse bolj nezadržnim pohodom na oblast. Morda je oboje za Zvera nesprejemljivo, a slednje je ne samo legalno, ampak tudi legitimno. Ali vzemimo primer nemške leve stranke Die Linke. Ta je na zadnjih volitvah prehitela ne samo FDP (ki je tako ali tako prvič izpadla iz parlamenta), ampak tudi Zelene in je tako postala tretja sila na zvezni ravni. V vzhodnih deželah pa je postala celo druga najmočnejša stranka, s skoraj petodstotnim naskokom pred SPD. Kaj torej hoče povedati Zver? Da je neka stranka iz tako imenovanega ustavnega loka, denimo Die Linke, ekstremna? Razumljivo je, da gre na živce socialdemokratom, saj jim močno slabi položaj, in da imajo do nje averzijo v CDU/CSU, čeprav se je po tihem veselijo. Mnogo levih strank goji evroskepticizem in protiglobalizem, na katerega opozarja Zver. A čemu bi bilo to protiustavno ali celo ekstremistično? Večina levih strank (za zdaj le) sanja, da bodo prišle v položaj, ko bodo lahko spremenile nekatera določila ustave, da bi realizirale svoje programske cilje. Pri nas o tem razmišlja predvsem desnica. Janša neposredno apelira na tretjo republiko, ki pa jo prodaja pod blagovno znamko druge republike, da ne bi preveč asociirala na tretji rajh. Nobenega dvoma namreč ni: prva republika je bila tista, iz katere je komsomolec Janša organiziral pohode v Jajce in v druge komunistične štifte. Druga je ta, v kateri (z eno samo izjemo) izgublja volitve za volitvami. Tretja republika pa bi naj bila tista, v kateri bi s spremenjenim volilnim sistemom potencialno relativno večino uveljavil kot absolutno. A nič od tega ni možno brez spremembe ustave.

No, zdi se, da je Zver vendarle govoril o ekstremizmu levih evropskih strank predvsem zato, da obremeni, oblati Slovenijo, v kateri njegov gospodar ne uspeva postati tudi vladar dežele. Leve ekstremne stranke v Sloveniji? Moj prijatelj je ob branju Zverovega nastopa vzkliknil. »Kakšne ekstremne leve stranke neki? Pri nas še zmerne levice ni. Zadnji ’levi ekstremisti so bili Janševi socialdemokrati!« In prav Zver je bil nekakšen konceptivni ideolog »Janševe socialdemokracije«. Iskal je njene zgodovinske korenine in jih našel pri Cankarju. A kolikor poznamo življenjski slog in nazore Ivana Cankarja, še močno nažgan ne bi postal ali ostal član takšnih socialdemokratov, kot so (bili) Janševi. Kajti, če je kaj ekstremizem znotraj slovenskega parlamentarnega loka, na katerega Cankar zagotovo ne bi pristal, je to zagovarjanje kalvarije izbrisanih, pa diskvalifikacija samskih žensk, istospolnih parov, restriktiven odnos do azilantov etc.

SDS in tako tudi Zver apelirata na uravnoteženo obravnavo ekstremizma vselej, ko je treba zaščititi ekstremiste iz svojih vrst. Ko je Sova pred časom izdelala poročilo o desnem ekstremizmu, je Janševa vlada zavlačevala z obravnavo in posredovanjem v parlamentarno komisijo, češ da ni uravnoteženo. Zakaj? Sova je obravnavala zgolj skupino Blood and Honour, ki jo je vodil član SDS Dejan Prosen. In ko so bili razkriti desničarski provokatorji na ljudskih vstajah, so podobno onemogočali preiskavo.