Zlom suverenosti?

Janko Lorenci

25. 10. 2013  |  Mladina 43  |  Kolumna

Podatki, ki so jih – klobuk dol – izbrskali Dnevnikovi novinarji, so alarmantni. Agencija Wyman, ki nam jo je naprtila EU in zdaj za velik denar ocenjuje zdravje naših bank, nas lahko, če se ji ljubi, pošlje po grški poti. Svoje metodologije noče razkriti in vtakne nas lahko v poljubni, tudi najkatastrofalnejši scenarij prihodnjega dogajanja, čeprav nam v resnici kaže bolje. V bistvu smo ji prepuščeni na milost in nemilost.

In Wyman se nagiba k pesimistični oceni stanja. S tem namreč nič ne tvega. Tvegal bi, če bi nam dal solidno oceno, potem pa bi ga razvoj čez čas morda demantiral. Vse take agencije so se kdaj že opekle (tudi Wyman, in to krepko, na Irskem pred krizo) in iz previdnosti, a prav tako iz komoditete ljubijo črno. Zato se je bati, da bo tudi položaj naših bank ocenjen pretirano pesimistično. Potem jih bomo sami težje dokapitalizirali, zadolževali pa se bomo dražje. Končni možni rezultat take arbitrarnosti: prihod EMS in trojke.

Za pregled bank je pri nas pristojen guverner BS Jazbec, ki za zdaj enako kot vlada nasprotuje prošnji za tujo pomoč. Vendar je že nakazal, da bo, če bodo rezultati slabi, zaprosil za pomoč EMS. Potem smo tam. Če bankrotiramo, postanemo nemočna igračka v rokah komisije, Nemčije itd.

Jazbec je ta čas glede usode bank pomembnejši od vlade. Kako ravna, seveda ni vseeno. Dolžan je maksimalno skrbeti za korektno, čim realnejšo Wymanovo oceno. To pomeni, da bi moral biti do agencije zahteven: vedeti, kakšno metodologijo, kakšen scenarij uporablja. Kaže, da tega ni napravil. To je nevarno. Še vedno pa lahko najame kako drugo ugledno agencijo, ki bo naredila svojo cenitev. Tak kontrolor kontrolorja bi poskrbel, da bi Wyman dal od sebe realno oceno.

Kmalu se bo videlo, ali se je še sveži guverner po potrebi pripravljen spustiti tudi v kak konflikt. Prav tako bo na preizkušnji njegova lojalnost, ki se lahko znajde na razpotju med Slovenijo in ECB, njegovo šefico.

Pomembno je še nekaj: Jazbec lahko sam, mimo vlade in parlamenta, zaprosi za zunanjo pomoč. To vsebinsko diši po protiustavnosti. Morebitni prihod trojke bi dramatično vplival na prihodnost države in zdi se več kot logično, da lahko o tem odloča samo parlament. Take pristojnosti se ne smejo lahkotno prenesti na posameznika.

Kakorkoli, tudi če bi posojila za nas ostala draga, bi se še vedno bolj splačalo zadolževati naprej, kot pa zaprositi za pomoč. Kajti škoda, povzročena z visoko ceno sposojenega denarja, bi bila še zmeraj neprimerno manjša od škode zaradi prihoda trojke. BDP bi se v tem primeru zaradi njenih ukrepov nujno zmanjšal, država pa bi zdrsnila v začarani krog ostrih, bolečih rezov, gospodarskega usihanja, socialnih nemirov. Odločitev ne bi smela biti težka.

Zato je toliko nevarnejša nastajajoča klima, češ, trojka bo naredila red in nam pomagala s posojili, sami ne moremo nič. Tako klimo ustvarjajo opozicija, histerični mediji (zlasti nacionalna TV, Delo), nekateri ekonomisti, razni borzniki, lobisti itd. To je škodljivo, kolaborantsko početje, tembolj noro, ker ta čas niti komisija ne kaže interesa za vstop EMS ali trojke, saj hoče položaj v evroobmočju prikazati v lepi luči. Sicer pa je ta klima del hujskaške, mazohistične, napol blazne splošne atmosfere; ni čudno, da smo država z relativno največ psi na svetu, je pripomnil nekdo.

Vlada si pri vztrajanju, da ne zaprosi za pomoč, zasluži vso podporo. Slovenija se je znašla na prelomni točki. Krizo smo si v glavnem zakuhali sami, toda EU nam zdaj otežuje okrevanje. Vsilila nam je prehitro varčevanje, dela nam težave pri sanaciji bank. Do nje smo upravičeno nezaupljivi in imamo vso pravico do obrambe. Ta čas je položaj objektivno tak, da se še lahko izognemo tako EMS kot trojki. Za to je najodgovornejša trojica Bratušek, Čufar, Jazbec, seveda pa tudi vse koalicijske stranke in njihovi voditelji, zlasti mali makiavelist Erjavec, ki hoče iz upokojencev napraviti politično pleme, podobno Janševemu. In odgovorni so, jasno, tudi vsi histerični mazohisti, preračunljivci in božji voleki.

Tudi če bomo bančne teste uspešno prestali, je zdajšnje dogajanje ostro opozorilo, da je treba do EU ubrati drugačno politiko. Unija, v marsičem še dragocena, se spreminja na slabše, v pospeševalca neoliberalizacije, v orodje velikih članic na škodo majhnih. Zato je treba korenito spremeniti odnos do »širše domovine«, nesrečno omahujoč med servilnostjo in zanikrno nevednostjo. Tudi zato se upa Wyman, čeprav ga plačamo mi, obnašati kot država v državi. Stvari so se dramatično zgostile, časa za počasno prilagajanje ni. V obrambni načrt spada tudi do konca resen razmislek o morebitnem izstopu iz evra – morda edino, kar bi lahko EU resno prestrašilo. Pomagati pa si je mogoče tudi na manj drastične načine, na primer z domiselnejšim sposojanjem denarja. Celo Amerika se zadolžuje marsikje, med drugim na Kitajskem.

V igri je suverenost v vseh svojih razsežnostih. Prav zaradi nesrečne servilnosti jo izgubljamo tudi tam, kjer to ni nujno: poskusni bančni kunec, samopašni Wyman, zlato fiskalno pravilo v ustavi, škodljiva slaba banka, prehitro varčevanje … Diktat EMS in trojke bi dokončno zlomil že tako počeno suverenost. Suverenost, ki seveda ni samo stvar ponosa, himne, patriotskih rok na srcu, ampak predvsem stvar varovanja nacionalnih koristi.

Majhnim državam se v družbi velikih rado godi slabo. Najslabše pa jo vedno odnesejo slepo pokorne, nevedne in tiste države, kjer domače elite kolaborirajo z zunanjimi.