Prelom

Janko Lorenci

18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Kolumna

V medijih prevladuje mnenje, da so vstaje mrtve, alternativa polmrtva, volitve pa bodo prinesle malo ali nič. Preloma ne bo, pravi velika večina komentatorjev. Toda stvari v družbi so nastavljene tako, da je prelom mogoč, tudi če ne bo radikalen. Poglejmo sedanji položaj.

Na eni strani so sile statusa quo. Sem spada etablirana politika, ki sicer ni vsa enaka (SDS je ekstremistična stranka), si je pa v ekonomsko-socialnem pogledu podobna; vleče v neoliberalno smer, je prestreljena z lobiji, dopuščala je gnilo privatizacijo itd. V ta tabor sodijo tudi večina medijev, glasniki gospodarstva, posamični cehi itd. V isto smer delujejo pritiski od zunaj, zlasti iz »nemške« EU in velikega mednarodnega kapitala. To je mogočna interesna zveza.

Na drugi strani je ljudstvo, sicer razbito, a kot celota obupno sito stare politike. Ali kot je za Drenovcem ponovil Mastnak: vedno očitneje je, da je bila komunistična elita zadnja, ki je bila sposobna kaj narediti. Trditev bi bila dramatično potrjena, če zdajšnja oblast ne bo – po potrebi z drastičnimi potezami, saj gre za silobran nacije – ustavila EU, ki nas lahko z arbitrarnimi ukazi o sanaciji bank pošlje v grški pekel. Nevarnost je velika. Če bo vlada dopustila, da Bruselj z nami še naprej dela kot svinja z mehom, bo to popolna politična in osebna kapitulacija koalicije in vlade, še zlasti pa trojice Bratušek, Čufer, Jazbec. Če pa se bo na tem morda najpomembnejšem razpotju tega mandata izkazala s pametjo, pogumom in odgovornostjo, lahko na tem gradi svojo politično prihodnost.

Zdaj ji kaže slabo; kriza se nadaljuje, socialna stiska narašča in bo v volilnem letu 2015 verjetno še hujša. Teren je zrel za razredni boj, ki lahko deloma preglasi politično razklanost in v nižjih nadstropjih družbe deluje združujoče. Obenem se širi zavest o vzrokih krize in mehanizmih, ki tlačijo večino. Zmagovita kulturna vojna, s katero so neoliberalci svoje dogme sčasoma naredili za sprejemljive, se preveša v nasprotno smer. Pri nas se je to aktivno izrazilo z vstajami, pasivno pa z odporom do celotne politike, večine elit in sistema.

Ljudska stran tudi ni več povsem neorganizirana. Tu so sindikati, številna gibanja, v delu alternative nastajajo stranke. Tabor statusa quo polagoma dobiva tekmeca – tabor, ki hoče čistejšo politiko in humanejši kapitalizem ali celo socializem.

Politika je šibka in vsa v negotovem položaju. Nekaj strank (DL, NSi, SLS, DeSus, v skrajnem primeru pa celo PS) lahko po volitvah cepne iz parlamenta. Res varni se zdita samo SD in SDS. Toda Janšo bodo morda zaprli ali pa, če bo volilno uspešen, ne bo mogel sestaviti koalicije. Tako bodo naslednje volitve najbolj negotove doslej.

Najverjetnejši se vendarle zdita dve možnosti: leva koalicija s SD, alternativo in še kakšno stranko ali pa znova Janševa vladavina. Janša bi dobil nov zagon, če bi bil pred sodišči razglašen za nedolžnega in če bo kriza razgrajala naprej. SDS tretjič na oblasti bi bila za Slovenijo katastrofa.

Toda vsaj enako verjetna se zdi prva možnost. Tu je veliko odvisno od tega, kako se bo razvijala alternativa. Jasno je že, da bo ustanovila nekaj novih strank (vsaj dve), ki se bodo najbrž povezale in pod skupno zastavo nastopile na volitvah. Zveza strank se zdi realnejša in boljša kot zlitje alterskupin v eno samo stranko. Zvezi bi se lahko pridružili tudi TRS in »neideološke«, okoli ene osebe zbrane skupine, kot sta Šoltesova in Cerarjeva.

Vstop močne alternative v parlament bi bil potencialno pomembnejši od nastanka Zaresa in PS. Splošne razmere so zdaj veliko bolj kritične, ljudstvo (volivci) pa bolj kritično. Vsaj del alternative res razmišlja alternativno in bi – to se podcenjuje – v politiko prinesel skupine in ljudi, ki niso prestreljeni z lobiji, so neobremenjeni s korupcijo itd. Niso vse samo koncepti, alternative, drugačni pogledi, enako pomembna je elementarna poštenost, zlasti v tako načeti državi. Skratka, z alternativo v politiki ali celo na oblasti bi v politični prostor lahko pljusnil val svežine in negnilobe. Hkrati alternativa tradicionalno previdnega volilnega telesa ne bi prestrašila z revolucionarnostjo, saj se tudi Iniciativa za demokratični socializem zavzema za zgolj postopno uvedbo socializma.

Eno in drugo bi moralo biti privlačno za velik krog volivcev. Seveda pa je ta drugačnost samo obet, ne že preverjena danost. Tudi zato so ugodne zunanje okoliščine – diskreditiranost etablirane politike, kriza, čedalje surovejši kapitalizem, slabe perspektive … – same po sebi premalo za uspeh. Alternativa se bo morala zanj še krepko potruditi. Tudi časa ji začenja zmanjkovati.

Do alternative je treba biti trd realist. Če ji pred nosom mimogrede nastane nova obrtniška stranka, sama pa še naprej motovili, bi jo moralo krepko zaskrbeti. Če bo na volitvah neuspešna, bo lahko velik del krivde pripisala sebi in njeni predstavniki bodo upravičeno razglašeni za zgube. Tudi brez nje bomo živeli naprej, a slabše, kot bi lahko. Če se bo v prihodnjem letu, dveh izkazala, pa lahko na volitvah celo zmaga – zakaj pa ne. Katastrofizem, kritikastrstvo, salonski pesimizem so voda na mlin statusquojevcev, neoliberalcev, vsakovrstnih mutežev in tudi Janše. Volitve – seveda redne, saj bi predčasne verjetno zgolj obnovile sedanji položaj, kot upravičeno pravi dr. Bavcon – so še vedno uporabno orodje. Slabo stanje lahko zabetonirajo, lahko pa uvedejo postopno izboljšanje.