Prekletstvo tržne družbe

dr. Bogomir Kovač

25. 10. 2013  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Reševanje bank postaja ključna politično-ekonomska operacija preživetja EU. Po petih letih krize je EU spet na začetku. Najprej so zavožene banke reševali z državnimi proračuni, potem je fiskalna kriza držav končala pri novi sanaciji bank. Težava je v tem, da so vsi dosedanji reševalni ukrepi pahnili EU v dolgotrajno recesijo, da imamo totalno krizo vodenja vseh mogočih političnih in poslovnih elite in da sta ob tem teoretsko in moralno s svojimi izračuni bankrotirali tudi ekonomska in finančna stroka. Stresni testi evropskih bank so izvrsten dokaz te ekonomske blasfemičnosti in politične izprijenosti. Slovenija se je znašla v središču teh kaotičnih sprememb in negotovosti, nekaj po krivdi EU, predvsem pa zaradi lastnih razvojnih napak in nesposobnih političnih in poslovnih voditeljev.

Denar je razmeroma homogeno in sila občutljivo blago, centralni bančni sistemi so danes medsebojno povezani, banke so bolj kot kadarkoli medsebojno zadolžene in odvisne druga od druge, od medbančnega in finančnega trga, veliko bolj na mednarodni kot nacionalni ravni. Padec ene večje banke povzroči domino učinek drugod, zato jih ni mogoče učinkovito reševati posamično in nepovezano. Ideja o bančni uniji je preprosto zapolnjevanje te vrzeli.

Bančna unija na eni strani zahteva vrsto novih institucij in centralizacijo pristojnosti, na drugi povečuje moralni hazard za odgovornost reševanja bank, ko privatizacijo dobičkov zasebnih bank nadomesti socializacija izgub davkoplačevalcev. Za nameček sodobni monetarni sistemi temeljijo na zadolževanju, vse krize na akumulaciji dolga, od države in bank do podjetij in posameznikov, hkrati pa se prevladujoči knjižni denar izniči, ko se dolgovi povrnejo. Dolžniška ekonomika je skratka nekakšno prekletstvo tržne družbe. Brez dolgov ne moremo živeti, prezadolženi pa ne preživeti.

Bančna unija je politična inovacija, Rompuy, Barroso in Draghi so jo usklajeno podprli sredi lanskega leta kot nekakšno nujno in potrebno pot evropske integracije. Tako bi zaščitili varčevalce in investitorje ter preprečili, da bi propadle banke ogrozile finančno, ekonomsko in politično stabilnost EU. Najpomembnejša naj bi bila enotna mehanizma nadzora nad bankami (SSM) in reševanja bank (SRM). Tu so tudi enotna garancijska shema za depozite (SDGS) in pravila za upravljanje bančnih bilanc (SRB). V poplavi rešitev se entropičnost sistema zgolj stopnjuje, legalnost komplicira, legitimnost pa kopni. Brez zaupanja pa pade vsak bančni sistem, brez jasne odgovornosti kakršenkoli krizni menedžment.

ECB naj bi čez leto dni prevzela enoten nadzor nad bančnim sistemom evroobmočja, zato želi po enotni metodologiji pregledati 130 sistemskih bank, kar ni sporno. Toda projekt je sam po sebi težko uresničljiv in pri sedanji negotovosti ne glede na potrebnost stopnjuje tveganja in nedejavnost bank. To nam dokazujejo stresni testi leta 2010, ki so seveda povsem zgrešili svoj namen, ocene o velikosti sanacijskih sredstev pa so bile sila različne. Podobno podobo kažejo stresni testi španskih bank lansko leto. Mimogrede, družba Oliver Wyman, ki za ECB sedaj opravlja stresne teste, je leta 2006 razglasila Anglo-Irish Bank za najboljšo banko na svetu, tri leta pozneje pa so jo v predstečajnem postopku nacionalizirali. Toliko o verodostojnosti bančnih institucij in kredibilnosti stresnih testov.

Seveda so težave tudi drugod. V okviru različnih predpostavk in scenarijev stresnih testov preprosto ocenjujejo možne ekonomske in finančne šoke in neplačila, ki potem dajo oceno, za koliko se bo poslabšala bančna aktiva in koliko dodatnega kapitala bo potrebno. Ne gre za občutljivo oceno gotovinskih tokov in poslovanja podjetij in bank, temveč za voluntaristično hevristično metodologijo, skrito za zapletenimi matematičnimi modeli finančne ekonomike. Podobne teoretske napake imamo pri izračunih fiskalnih multiplikatorjev in dovoljenih strukturnih primanjkljajev, kjer so sedanja fiskalna pravila popoln strel v prazno.

Družba Oliver Wyman, ki za ECB opravlja stresne teste, je leta 2006 razglasila Anglo-Irish Bank za najboljšo banko na svetu, tri leta pozneje pa so jo v predstečajnem postopku nacionalizirali.

EU in njena bančna unija postajata vse bolj ekstremističen politični projekt, tržno ekonomijo spreminjamo v politično-ekonomski inženiring, kot v Leninovih časih planskega gospodarstva. Vse je načrtovano, usmerjeno, izračunano, le da namesto komunistov sedaj to bitko vodijo zasebni finančni svetovalci in politično nastavljeni birokrati v ECB ter EK. Kolektivni ekonomski intervencionizem in politični voluntarizem dobivata pošastne razsežnosti. Gospod Jeroen Dijsselbloem, prvi človek evroskupine, ki je te dni obiskal Slovenijo, je samo karikatura tega. Ekonomski nesmisli (vračanje k »normalnim tržnim pravilom«) in politična argumentacija (tu smo trenutno in pika«) ne potrebujejo komentarja.

Slovenski problem je seveda vrsta domačih razvojnih napak in napačnih odločitev. Hkrati nas krasi velika nesposobnost, da bi še razumno preusmerili voz. Spet smo med prvimi v sprejemanju pravil, tokrat glede sanacije bank in sodelovanja lastnikov in delničarjev v predstečajnih postopkih. Teza, da je treba banke reševati z zasebnimi sredstvi, preden pride državna pomoč, je v tej krizi nesmisel. V evropskih bankah tiči na stotine milijard javnih pokojninskih in zavarovalniških skladov, pri nas so tri največje banke v državni lasti, torej država sebe najprej razlasti, da bi lahko bankam pomagala.

Evropske banke po petih letih potrebujejo transfuzijo namesto likvidacije, okoli 3500 milijard evrov. Vire za to bo treba najti povsod, pri ECB, evropskih skladih in na finančnih trgih. Tu nobena bančna unija ne pomaga, zapozneli nadzori tudi ne. Dolžniško šahovsko igro je treba razumeti, da bi lahko zmagovali v tej nori evropski simultanki. Upam, da BS in naša vlada vidita kaj dlje od začetne e-4.