Prodajalci iluzij

dr. Bogomir Kovač

30. 10. 2013  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Politično-ekonomska saga o nepremičninskem davku, njegova dolgoletna priprava, sedanja razprava in prihodnja izpeljava razkrivajo marsikaj. Razumevanje države in tržnega sistema, vloge davkov in položaja državljanov. Procikličnost davčne politike in proračunska zanka ne moreta biti temeljno vodilo sedanje davčne reforme. Namesto da bi nepremičninski davek končno postal normalen del davčnega sistema v socialnotržnem gospodarstvu, dobiva izrazito birokratsko, nepravično in neučinkovito vsebino. Toliko strokovne nedorečenosti, pogajalske nespretnosti in lastnega nastavljanja usodnih političnih zank v proračunski spletki te države si lahko resnično privoščijo samo administracija in politični diletanti, ki zadnjih deset let krojijo usodo te države.

Charles Adams je v začetku devetdesetih objavil sijajno zgodovinsko fresko o pomenu davkov v ključnih družbenih dogajanjih (For Good and Evil, 1993). Davki so močan in podcenjen politično-ekonomski vzvod civilizacijskega razvoja. Prva žrtev »neumnega obdavčenja«, pravi Adams, je vedno svoboda ljudi, šele potem njihovo premoženje in moč države. Sumerci so se pred 6000 leti bolj bali pobiralcev davkov kot vladarjev, Rim ni padel zaradi Hunov, temveč utaje davkov. EU se danes utaplja v fiskalni konsolidaciji, ker politično ne zmore postaviti svojih davčnih okvirov, Bratuškovo bo verjetno politično pokopal nepremičninski davek.

Nepremičninski davek je dejansko davek na akumulirani kapital, zato je bil v socializmu politična anatema, ki je botroval nastanku zemljiškega »prispevka«. Zato je odločitev o uvedbi davka na nepremičnine del nujne in potrebne davčne normalizacije. Slovenija spada med mlade države brez jasnega davčnega modela in s podhranjeno davčno politiko. Vedno znova govorimo o davčni reformi, s katero želimo doseči neke parcialne cilje. Toda z vsakim delnim popravkom je celoten davčni sistem vse manj obvladljiv in dlje od dobrih davčnih načel.

Tudi davka na nepremičnine so se politiki lotili s figo v žepu in z nenehnimi malimi prevarami. Temelj tega davka so ustrezne evidence nepremičnin in jasni fiskalni cilji. Janševa vlada je leta 2006 storila napako, ko evidentiranja nepremičnin ni ustrezno cepila z izvedbo množičnega vrednotenja, Bratuškova pa je leta 2013 izvedbo zakona izrazito podredila proračunskim potrebam in konfiskatorni zasnovi davka. Dve usodni zablodi vedno bolj zblojene države.

Sprva smo dolgo prikrivali temeljni namen popisovanja nepremičnin, tri vladne administracije zapored so zavajale javnost, da gre zgolj za ureditev nepremičninskega področja, ki bo fiskalno nevtralen glede na obstoječe davčne obremenitve. Danes pa se je izkazalo, da gre za zelo grob poizkus državne ekspropriacije zavezancev. To velja tako za administrativno določanje cen nepremičnin in precej višje vrednosti od prvotnih kot tudi za diferencirane davčne stopnje glede na namen uporabe in politično moč uporabnikov. Oboje povzroča precejšnjo redistribucijo obremenitev (davkoplačevalci) in tudi uporabe davčnih prihodkov (državni in občinski proračuni).

Vsak davek nekoga prizadene, drugemu koristi, nepremičninski davek toliko bolj, ker pomeni dvojno obdavčenje. Zato ne prenese dvoličnosti in tudi ne površnosti.

Prav tako je davek na nepremičnine, ki so mu dolgo časa pripisovali obroben pomen in nikjer ni pomemben fiskalni vir, postal nenavadno pomembno zapiralo tekočega proračuna. Vse skupaj meji na politično-ekonomsko norost. Proračun stoji ali pade, ekonomsko ali politično, s sprejetjem ali nesprejetjem nepremičninskega zakona. Nenadoma je zakon postal predmet čistega političnega hazardiranja, namesto trezne presoje glede fiskalne zasnove, distribucijske pravičnosti in razvojne učinkovitosti smo dobili pritlehno trgovanje z interesi. Na eni strani vlada izsiljuje, ko nesprejetje zakona veže na usodo države, proračuna, bruseljske sankcije, na drugi njeni nasprotniki grozijo s politično krizo in dokazujejo isto z nasprotnega brega.

Zakon prinaša tri dolgoročne spremembe. Pri določanju davčne osnove je nedvomno množično vrednotenje prek administrativnih postopkov Gursa sprožilo proces demontaže trga nepremičnin. Očitno bo prevelika teža administrativnega vrednotenja nepremičnin, ki naj bi izhajala iz korigiranih tržnih vrednosti, pripeljala do izrinjanja trga. Nakupi in prodaje bodo vse bolj podrejeni administrativni presoji cen, podobno kot pri vrednotenju rabljenih avtomobilov. Drugič, pri nomotehničnih značilnostih nepremičninskega davka bi morali dejansko izhajati iz čim širše davčne osnove, čim bolj enotne nizke davčne stopnje in učinkovitosti uvedbe. Toda končali bomo pri vrsti izjem, diferenciaciji stopenj in omejevanju pravic davčnih zavezancev v okviru davčnega postopka. Zato nepremičninska dejavnost ne more postati normalna in pravična poslovna usmeritev. Tretjič, nepremičninski davek nesporno povečuje stroške podjetij, vpliva na varčevanje in investicije, konkurenčnost. Davčna politika je sedaj prociklična in to je značilnost fiskalno problematičnih držav (Španija, Italija, Grčija …). Sredi recesije davek na nepremičnine povečuje davčno obremenitev na ekonomsko in socialno zelo problematičen način.

Sklep je preprost. Nepremičninski davek moramo uvesti, toda zato odprimo več tržnih kanalov vrednotenja, nomotehnično ga poenostavimo, uvedimo postopnost in odprtost glede popravkov, pritožb in varstva pravic davčnih zavezancev. To je procesni davek, ki še posebej zahteva metodologijo preverjanja ekonomskih učinkov posameznih pravnih rešitev. Nevtralni davki so iluzija. Vsak davek nekoga prizadene, drugemu koristi, nepremičninski davek toliko bolj, ker pomeni dvojno obdavčenje. Zato ne prenese dvoličnosti in tudi ne površnosti. Slovenski politiki bodo te davčne lekcije očitno doumeli šele tedaj, ko bodo doživeli lastno politično konfiskacijo.