Razpadanje družbe

Jože Vogrinc

8. 11. 2013  |  Mladina 45  |  Javna pamet

Dogajanje v Sloveniji je treba razumeti kot razpadanje družbe. Ne le države kot organizacije, ne samo vladajočega razreda. Razpada družba kot sistem, katerega deli bi se morali sporazumeti o strategiji za preživetje. Vem, to ni popularno zapisati. Uredniki in publika imajo rajši bolj vesele viže. A tako je. V kakšni drugi državi bi se vladajoči dogovorili glede minimalnih skupnih točk, plačali strokovnjake, tudi alternativce, da bi izdelovali alternative za primer, da zamočijo, in bi kaznovali solerje in ubežnike z ladje s trajno izključitvijo. V Sloveniji danes pa razpadajo tudi elite.

To so tisti, ki imajo moč usmerjati prizadevanja posameznega področja družbe zaradi položaja, denarja, znanja ali ugleda. Velja tako za politiko kakor za gospodarstvo, za zasebni in javni sektor, za sodstvo in sindikate, za univerzo ali kulturo. Elite z različnih področij se spopadajo za črepinje razbite skupne sklede. Na vsakem področju se je razvnel hud notranji boj za preživetje, za skupno delovanje pa nimajo več niti tisto malo energije, ki so jo kazali ob začetku protestov pred letom dni. Simptom tega razpadanja, ki ni ena sama eksplozija, pač pa nenehne majhne implozije, je ravnanje mnogih vodilnih vse od republike do občin, od poslancev do rektorjev. Navadili so se, da povsem brez sramu izkoriščajo svoje položaje v zasebno korist, in se s tem še javno hvalijo. To je skupna točka zaposlovanja družinskih prijateljev, financiranja družinskih podjetij z javnim denarjem, uporabe izvoljene funkcije kot izstrelišča na dobro plačan stolček. Da družba razpada, najbolje potrjuje njihovo javno priznavanje, da ravnajo v svojo korist, v korist svoje družine, prijateljev, lobija, podjetja ali občine. Družbenega interesa ne priznavajo več, razgrajujejo pa tudi sposobnost države, da bi delovala v skupno dobro.

Ta gangrena se je začela v političnih strankah in organih države in je posledica tega, da so na oblasti ostale družbene skupine, ki so že izgubile zaupanje ljudi. Tega se zavedajo in ravnajo v skladu s tem. Predstavniki opozicije kličejo trojko, da bi bila za njen prihod kriva koalicija na oblasti, sami pa čakajo, da jih bo trojka postavila za svoje ministrante, sluge in rablje. Koalicija pa očitno ne zmore delovati niti dosledno, kaj šele enotno. Sprejemanje ukrepov je barantanje do konca, popuščanje v nasprotne smeri in potem spreminjanje predlogov za 180 stopinj. Kdo bo verjel v copy-paste zakone, kako jih bodo izvajali in kdo jih bo sploh še ubogal?

Elite z različnih področij se spopadajo za črepinje razbite skupne sklede. Na vsakem področju se je razvnel hud notranji boj za preživetje.

Nepravično je kriviti premierko. Imeti njo in njeno ekipo osebno za nesposobne pa je tudi neumno. Delo vlade je lahko kvalitetno le toliko, kolikor je v danih razmerah pač (ne)mogoče. Ta vlada je najšibkejša doslej iz dveh razlogov: ker je podedovala nemogoče stanje od Janše in Pahorja in zlasti, ker je vlada strank, ki so vse po vrsti notranje razdeljene. Ne glede, ali vzamete PS, DL, DeSUS ali SD, so znotraj stranke še bolj neenotni kakor pa ministri iz različnih strank v vladi. Ko se proračun po zaslugi parlamenta in ustavnega sodišča v agoniji krize spremeni v aparat za transfuzijo življenjskih sokov neke družbe v žile upnikov, drugega tudi ne morete pričakovati. Stranke so upravičevale vsaka svoj obstoj z zagotavljanjem sprejemljivega življenja družbenim skupinam, ki so jih zastopale. Tega zdaj ne morejo več. Predstavniki strank na položajih, pa naj gre za parlament, ministrstva ali urade, se zavedajo, kako malo verjetno je, da obdržijo položaj še po naslednjih volitvah. Vsak rešuje sebe in svojo kariero. Ta zasebni interes je pri Virantovi stranki in pri PS najbolj izrazit preprosto zato, ker sta obe »stranki« ohlapni združbi, narejeni za zasedbo praznega prostora, ki je nastal pred zadnjimi volitvami po upadu popularnosti prejšnje strankarske garniture. Da ju notranje nič zares ne združuje, priča lahkota, s katero se odpovesta svojemu »programu« ali sprejemata med seboj nasprotujoče si ukrepe, ki so pogosto nasprotni obljubam pred volitvami.

Nič manj skrb zbujajoče niso druge implozije. Ustavno sodišče je požegnalo prednost zahtev upnikov pred temeljnimi pravicami državljanov, vrhovno pa je razglasilo, da je treba javnim uslužbencem dejansko izplačati obljubljene plače. Ker sem javni uslužbenec, bi me to moralo veseliti, zavzemanje sindikatov, da se to zgodi, pa tudi. A me ne. Od kod bo namreč država vzela denar, če ne prav pri javnem sektorju? Odločitev vrhovnega sodišča v naš prid ne more biti tolažba za presojo ustavnega sodišča. Verjetneje je, da se bo izleglo novo privatizacijsko gnilo jajce: izplačilo naših plač bo povod za kleščenje javnih storitev. Univerza bo dobila šolnine, kultura bo izbirala med tem, ali naj gledališčniki nehajo delati predstave, muzealci pa razstave, in bodo oboji hodili v službo samo še na kavico, ali pa bo začela muzeje in gledališča zapirati. V očeh javnosti bodo krivi sindikati in javni sektor sam, obojim pa bodo pripisali še sokrivdo za druge zablode države v bližnji prihodnosti.

Solidarnost na univerzi popušča. Naj vas ne preslepi, da se javno še ne govori kaj dosti o ukinjanju programov in vpeljavi šolnine. Pardon, »nadstandarda« – namen preimenovanja je opustitev splošne pravice do študija zamaskirati v nekaj, kar »že imamo«. Take zahteve se že postavljajo po fakultetah. Boj za to, katera katedra se bo ukinila, je marsikje že krvav. Res: le zakaj bi država uzakonjala privatizacijo in izzivala protestnike? Univerzitetniki so samobitni Slovenceljni: potolkli se bodo med seboj in si sami priklicali na glavo nadlogo, ki se je otepajo.