Židovske modrosti

dr. Bogomir Kovač

8. 11. 2013  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Zakonsko urejanje poslovnih neuspehov in insolventnosti postaja peto leto po izbruhu finančne in ekonomske krize eno ključnih področij delovanja države, pa tudi EU. Krog se sklepa. Fiskalna kriza države je dejansko obtičala v bančni krizi in za njo stojijo prezadolžena podjetja. Vse troje je treba reševati skupaj, državo, banke in podjetja, politično, pravno in ekonomsko. Samo tako bomo dosegli socialno vzdržnost kriznega menedžmenta in potreben razvojni ekonomski zasuk. To velja za EU in tudi za Slovenijo, čeprav povsod prevladuje neznosna politična improvizacija.

EU je z Nemčijo na čelu zadnjih nekaj let reševala predvsem dolžniško krizo držav. Pri tem je spregledala troje. Prvič, da je večina javnih dolgov nastala predvsem zaradi podružbljanja zasebnih dolgov bank, podjetij in tudi prebivalstva. Vlade so reševale krizo, da so spreminjale zasebne dolgove v javne, zagotavljale so preživetje bank na račun socialne države. Drugič, država ne more v stečaj kot podjetje, zaradi insolventnosti ne izgine in ne propade. Zato se lahko dolžniška kriza reši prek mednarodne pomoči, denarne emisije in davkov. In tretjič, v sedanji evropski recesiji je osrednji problem zasebna zadolženost podjetij in gospodinjstev. Povprečno meri 200 odstotkov BDP, dvakrat več od državne zadolženosti. Za finančno sanacijo bank in podjetij je potrebna učinkovita insolvenčna zakonodaja, ki je v EU bolj okorna kot v ZDA.

To je pomemben obrat. Do sedaj smo vse težave pripisovali preveliki državi in njeni zadolženosti, sedaj celo Economist ugotavlja, da je problem dejansko zasebni sektor. Kriza je pokazala, da imamo kapitalizem s premalo dobrega kapitala in kapitaliste, ki so bolj špekulanti kot podjetniki. Za bilančnimi luknjami bank stoji visoka zadolženost zasebnih podjetij in gospodinjstev. Zato je sedaj mantra ECB in EK pregled bank zaradi nujne dokapitalizacije, prenosi spornih terjatev na »slabe« in »dobre« banke« in posodobitev insolvenčnih postopkov. V Evropi gre v stečaj povprečno 200 tisoč podjetij na leto, zaradi insolventnosti je EU v obdobju 2009–2012 izgubila skoraj sedem milijonov delovnih mest. Posodobitev insolvenčnih pravil je zato eden ključnih vzvodov obnove in reorganizacije podjetij in bank, velikih in malih. Lansko sporočilo EK je preprosto. Potrebujemo zavezo glede finančnega reševanja podjetij in preprečevanja stečajev. Toda podporo za nov poslovni začetek naj dobijo samo pošteni podjetniki, kar je pogosto spregledano načelo prenove insolvenčne zakonodaje.

Zombi podjetja, banke in države zahtevajo ukrepanje. Toda hitrost sprememb je enako pomembna kot njihova legitimnost.

Slovenska zakonodaja je ponudila nekaj rešitev glede vzporedne razdolžitve podjetij in sanacije bank. Gre za novelo ZFPPIPP, kar je dobro glede zakonodajne celote, toda rešitve so še vedno zapletene, preobsežne in premalo usklajene, manjkajo jim procesna naravnanost, jasnejši etični imperativ in opredelitev praktičnih postopkov. Problema razdolževanja podjetij se je letos presenetljivo lotila BS, ko je spoznala, da se banke sesuvajo vase zaradi slabih terjatev podjetij. Hkrati pa banke z zmanjšanjem kreditne dejavnosti dejansko same sebi ustvarjajo »slabe terjatve« in circulus vitiosus. Za nameček že tretja vlada zapored nima pojma o kriznem menedžmentu, pred nami propadajo cele panoge in regije. Predstečajnih dogovorov ni mogoče doseči brez posebne projektne koordinacije in nekaj prisile do lastnikov, upnikov in drugih deležnikov.

Nove zakonodajne spremembe prinašajo spremembe v predstečajnih postopkih. Gospodarska kriza in njene posebne okoliščine očitno spreminjajo dojemanje pogodb v dobri veri. Sistem reševanja podjetij sedaj poteka na treh ravneh. Poleg instituta prisilne poravnave in na koncu stečaja ali likvidacije imamo sedaj še predinsolvenčni postopek, zunajsodni dogovor upnikov glede finančne sanacije in poslovnega prestrukturiranja družb. Moč pridobijo upniki, pravice izgubljajo lastniki prezadolženega podjetja. Težava je, da razdolževanje in finančno ter poslovno prestrukturiranje dejansko temelji na krovnem sporazumu večine upnikov. Za takšno dogovorno ekonomijo pa so potrebni politični pritisk in močne vrednote, kar so nekoč bolje doumeli celo komunisti.

Zakonodajni okvir ponuja pravila igre, ne pa tudi izvedbenih korakov in usmeritev. Ključna vprašanja so, kdo določa, kateri dolžniki in kdaj so nesolventni, kako prisiliti upnike k skupnem ravnanju, kaj podjetje poslovno zmore glede na prihodnje posle. Zdi se, da same banke in drugi upniki tukaj niso dovolj, gre za javni interes in pobudo bi morala prevzeti vlada, pa tudi gospodarske zbornice in drugi s posebno organizacijo kriznega menedžmenta za predinsolvenčne postopke. Oglejte si razstavo in poslovno pogorišče stare tiskarne MK za Bežigradom, da boste razumeli, kaj sta novodobni kapitalizem in javna brezbrižnost. Pri zdravljenju krize podjetij in bank je nujno sistematično ravnanje. Del tega prinaša organizacija »slabe banke« in državnega holdinga, toda tam gre za podržavljanje, tukaj pa za zasebno koordinacijo upnikov (bank, delavcev, drugih deležnikov). Za organizirani krizni menedžment sta nujni politična koordinacija in javna odgovornost za razvojni preboj in premagovanje odporov. Toda tega očitno ne razumemo.

Dejstvo je, da se dolžniška vrzel koncentrira v štirih sektorjih in maloštevilnih podjetjih. Zombi podjetja, banke in države zahtevajo ukrepanje. Toda hitrost sprememb je enako pomembna kot njihova legitimnost. Samo zaupanje omogoča upanje v odrešujočo rast in pameten razvoj. Insolvenčna zakonodaja je pot, pomembni pa so koraki. Če rešimo eno samo podjetje, delavce in posle, bomo premaknili ta naš zavoženi svet. Židovske modrosti so tu pač edina krščanska uteha.