Demos 2.0?

Vlado Miheljak

15. 11. 2013  |  Mladina 46  |  Dva leva

POP TV: Pa vendar tukaj za vami vidimo tudi nekatere obraze iz prav teh garnitur, proti katerim pač ste protestirali.
— Novinarka POP TV je izrazila strah pred starimi obrazi v novih strankah. (24ur, 12.11. 2013)

So stari obrazi škodljivi za novo stranko?
Med podporniki nove stranke je bilo opaziti nekatere vidnejše obraze, med drugim nekdanjega ministra za zdravje Dušana Kebra, nekdanjega podpredsednika LDS Božidarja Flajšmana, predsednika Liberalne akademije Darka Štrajna in zgodovinarja Jožeta Pirjevca.
— Strah pred starimi obrazi v novi stranki so izrazili tudi na portalu 24ur.com. (12.11. 2013)

Več kot očitno. Strah hodi po Sloveniji. Strah pred alternativami. Boji se etablirana politika. Razumljivo. Ampak bojijo se tudi mediji oz. vsaj izražajo veliko zadržanost. Nerazumljivo. Ko so se pred zadnjimi volitvami pojavljale nove stranke, so mediji izrazito zainteresirano (in naklonjeno) poročali o njih. Človek bi pričakoval, da bodo, po mesecih negotovosti in (vsaj delno) upravičenih očitkov, da bi vstajniške skupine morale narediti naslednji korak in nastopiti v odprtem političnem spopadu, novinarji pograbili novico kot sveže žemljice. Pa je niso.

V sredo se je v slovenski politični javnosti zgodil precedens. Namreč, skupina, znana pod imenom Iniciativa za demokratični socializem, je na tiskovni konferenci javnosti predstavila istoimenski programski dokument, ki ima obeležje nekakšnega manifesta. In iz njega tolče beseda, ki je dolga leta v širši javnosti ni bilo slišati v afirmativni obliki. Namreč socializem. Pojma niso potegnili iz naftalina, ampak prej iz katakomb. Za pojem je dolga leta veljal pravi pravcati Begriffsverbot. Avtorji niso jasno povedali, ali bodo s to platformo nastopili na naslednjih volitvah, a že dejstvo, da bo pojem kot potencialna alternativa prisoten v razpravah o spremembah v slovenski politični krajini, bi moral biti zadosten razlog za zainteresiranost medijev. Pa ni bil. Nacionalni televiziji, ki vam za svoj servis privilegirano zaračunava obvezno naročnino, se ni zdelo vredno poročati o dogodku. Preprosto ga je preskočila. Raje je (tako kot večina drugih medijev) nekritično prenesla bizarno resolucijo Evropske ljudske stranke (EPP), da je ta zaskrbljena zaradi stanja v slovenskem sodstvu. Zakaj? Zaradi obsodbe predsednika SDS na sodišču prve stopnje. Navedli so še, da so seznanjeni z njegovo pritožbo na drugostopenjsko sodišče in da bo ta obravnavana v predpisanem roku treh mesecev. Resolucija hkrati opozori, da sta pravica do poštenega sojenja in domneva nedolžnosti temeljni človekovi pravici, zato v EPP pričakujejo, da postopek, ki poteka, ne bo vodil v izključitev Janše iz politične tekme!? Kar tako, brez navedb, zakaj naj bi dvomili o pravnem redu države, ki je bila sprejeta v EU šele, ko ga je uskladila z evropskim pravnim redom. Dobro, vsaka politična združba lahko bolj ali manj razposajeno in bolj ali manj resno govori, kar jo je volja. Vendar bi pričakovali, da bodo tisti mediji, ki so obsedeni s strici iz ozadja, zastavili vsaj še vprašanje, kdo so botri tovrstnih izjav in iz katere fare prihajajo. Kar niti ne bi bilo težko ugotoviti, če bi novinarji preverili rahlo bebave tvite obremenjenih in njih častilcev.

No, dan pred omenjenim programskim manifestom pa je več vstajniških skupin napovedalo definitivni nastop nove stranke na prihodnjih volitvah. Stranka se sicer oblikuje okoli jedra, ki je izšlo iz Odbora za pravično in solidarno družbo, a resnično pomembna novica je, da je prišlo do združevanja z Vseslovensko ljudsko vstajo (VLV) in delom Mreže za neposredno demokracijo (MND). Kar je nesporno velik dogodek. In bil je še kar intenzivno pokrit. A ob poročanju se je vsiljeval občutek, kot da (prosto po Janši) mediji niso četrta veja oblasti, ampak servis prve.

Komercialna televizija je takoj opremila poročilo z zguljeno floskulo o starih obrazih v novih strankah in gibanjih. Pač floskulo, ki je že od začetkov vstaj v obtoku. Ne vem, kaj je mlada novinarka hotela povedati, a imperativ novih obrazov je značilen predvsem za avtoritarna populistična in fašistična gibanja. Nemški nacionalsocialisti so svoj vzpon gradili na sintagmi novih obrazov, celo novega človeka. V Zlati zori so predvsem novi obrazi. A najbolj absurdno je, to bi pa tudi mlada novinarka morala vedeti, da je zelo veliko novih obrazov vstopilo v parlament prav na zadnjih izrednih volitvah. In večina državnozborskih parlamentarnih ponarejevalcev spričeval in dokumentov, goljufov, neplačevalcev obveznosti je prav iz kvote novih obrazov. V prispevku o novi stranki pokažejo s prstom na nekatere res stare obraze. Denimo akademika Pirjevca. A v čem je dr. Pirjevec problematičen? Ali na dr. Kebra? Res je že dolgo poznan obraz, a njega smo si v etablirani politiki zapomnili predvsem po boju za ohranjanje javnega zdravstva. Tudi dr. Flajšman in dr. Štrajn nista ravno najstnika, a nikoli nista bila del garniture, proti kateri so nastopili vstajniki. Sicer pa je morda treba nevednim novinarjem prišepniti, da ne gre za stare in nove obraze, ampak staro in novo politiko. Absurdno, a olajševalna okoliščina za nevedno novinarko in površno televizijo je bizarno dejstvo, da so floskulo o starih obrazih sprva širili nekateri iz vstajniških grupacij, ki so se sedaj priključili skupni stranki.

A kakorkoli. Notranje povezovanje skupin v skupno stranko, ki bo omogočila večjo koncentracijo volilnega telesa in s tem večjo možnost medijsko deprivilegiranih novih akterjev, je prvi korak k resničnim političnim spremembam. Povezovanje že oblikovanih skupin v novo predvolilno koalicijo lahko šibkim posameznim strankam poveča moč. Je na pohodu novi (tokrat levi) Demos?