Hitenje

dr. Bogomir Kovač

15. 11. 2013  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Slovenski parlament je sredi novembra doživel svoj zadnji politični vrhunec. V dramatičnih ekonomskih razmerah odloča o proračunu za naslednji dve leti in politični usodi vlade. Premierka in vlada sta dobro zaigrali svoj politični poker. Povezali sta sprejem proračuna in politično zaupnico, vsilili sprejem nepriljubljenega davka na nepremičnine, DZ odloča dan pred bruseljsko oceno proračunov evroskupine. Toda ali je to dokaz, da imamo politično spretno in pogumno vlado, kjer je njen fiskalni zasuk skrajna možna meja možnega in sprejemljivega, ali pa gre za izsiljene odločitve brez prave vsebine in možnosti za uspeh? Odgovor ni enoznačen.

Politično so reči razmeroma jasne, glasovi prešteti in koalicija bo za sedaj zdržala, ker drugega izhoda nima. Premierka je s svojo vezano trgovino največ tvegala znotraj koalicije in uspela. Opozicija je spet utirjena na klasičnih Janševih poteh. Nekaj traktorske ulice, teatra s škatlami protestnih glasov državljanov, pa interpelacij in ustvarjanje psihoze vesoljnega potopa države. Vlada želi proračun sprejeti pred petkovo bruseljsko analizo, opozicija vztraja, da potrebujemo tujo pomoč in prihod »trojke« kot sprožilo politične krize, novih volitev in zamenjave oblasti (»grški scenarij«). Vlada je očitno svoj notranjepolitični položaj postavila pred bruseljske zahteve, opozicija pa nasprotno želi žrtvovati državo na oltarju evropskih interesov.

Vladno hitenje je tvegano. EK v jesenskem pregledu proračunov članic pričakuje, da bodo države sprejele ukrepe glede njihovih priporočil o fiskalni konsolidaciji, ki večinoma ostajajo pri zniževanje davkov, večjem rezanju javnih izdatkov in privatizaciji. Slovenska vlada je s hitenjem sama sebi pripravila past. Pričakovana drugačna bruseljska priporočila in zahteve lahko sedaj uveljavi samo z rebalansom. Če ga ne bo ponudila tja do poletja, se bo zapletala z EK, če ga bo pripravila do pomladi, bo sama potrdila opozicijski kritiki. V prvem primeru bo nekredibilna navzven, v drugem navznoter. Politična nekredibilnost pa je temelj nezaupanja, ki poganja notranjo politično krizo in zunanjo ekonomsko ceno zadolževanja.

Opozicijska logika je še bolj sprijena. Slovenska desnica že vrsto let spominja na nekdanjo komunistično oblast. Na eni strani ekonomsko nikoli ni razumela narave tržne ekonomije, na drugi je politično vedno grobo instrumentalizirala državo za maksimiranje svojih interesov. Posledice so očitne. Ekonomska politika desnih vlad je bila vedno prociklična, v opoziciji pa so zmeraj dramatizirali in klicali na pomoč zunanje sile. Poglejmo samo zadnji primer. Rast slovenskega BDP-ja je začela sistematično zaostajati za povprečjem evroobmočja predvsem po koncu leta 2011, najbolj pa ob varčevalnem paketu Janševe vlade leta 2012, tako da imamo danes najglobljo dvojno recesijo v evroskupini. In sedaj, po letošnji izgubi oblasti, vsi vprek ponavljajo, da je država pred bankrotom, da ostajata samo dramatično samo očiščevanje gospodarstva (stečaji) ter zunanji finančni intervencionizem (»trojka)«. Za njih je tuja privatizacija gospodarstva ključ za domačo privatizacijo politike, zunanja tržna liberalizacija pogoj za notranjo politično fevdalizacijo. Gre za tako banalno zgodbo o prevzemu politične oblasti za vsako ekonomsko ceno, da v normalnih demokratičnih razmerah lahko prepričajo samo svoje politične vernike.

Politično so reči razmeroma jasne, glasovi prešteti in koalicija bo za sedaj zdržala, ker drugega izhoda nima.

Krugman je sicer v svojih kritičnih kolumnah našel priročno opravičilo. Politiki očitno niso posebno pametni, zato ravnajo ekonomsko neracionalno. Teza o politikih kot bedakih in ekonomskih ignorantih je seveda zabavna, toda preveč preprosta, da bi bila uporabna. Dejansko so politiki racionalni in manipulativni. Obnašajo se kratkoročno, niso zmožni ponuditi različnih rešitev in na koncu s svojimi ukrepi pridejo do točke, ko ni nobene alternative več. In to še posebej velja za sedanjo dilemo glede varčevalne politike in potrebne gospodarske rasti, ki je temelj našega proračunskega odločanja.

Pretirano in časovno fokusirano varčevanje je nesporno povzročilo cikličen zastoj, hkrati pa so številni vzroki negativne rasti rezultat vrste razvojnih napak na makro- in mikroravni v zadnjem desetletju. Zaostajanje pri produktivnosti in konkurenčnost, težave korporativnega upravljanja in vodenja ekonomskih politik, pomanjkanje reformnega zamaha in kriznega menedžmenta so del te zgodbe. Zato smo prišli do točke, kjer je razdolževanje edina alternativa, ker preprosto ni ustreznih virov za nadaljnje financiranje države in gospodinjstev, podjetij in bank.

Smo to sposobni razumeti in tudi izpeljati? V petem letu krize ekspanzivno varčevanje ni zdravilo, temveč bolezen. Prav tako nas najpomembnejše odločitve glede javnih financ, zadolževanja in razvoja čakajo po objavi podatkov glede sanacije bank. Toda pred dvajsetimi leti smo to izpeljali sami, danes očitno tega ne želimo in zato tudi ne zmoremo. Morda za začetek opustimo sporne ekonomske ideologije, postavimo pravi vrstni red ciljev (likvidnost države, ozdravitev bank, zmanjšanje brezposelnosti in rast), se dogovorimo za minimalni razvojni konsenz in začnimo ukrepati.

Če bi bolj zaupali v svoje rešitve, bomo politično prepričljivejši in se bomo ceneje zadolževali. Vse je povezano in v dosegu zdrave pameti ter sposobnosti, ki jo premoremo. Trenutno prevladujejo negativna ekonomska pričakovanja, ki hromijo razvojni preboj in politične zmote, da je svet še vedno dovolj predvidljiv in obvladljiv. Toda edino, kar vemo, je, da ne vemo, kam in kako. Zato pa poznamo voditelje in tudi ceno skupnih zablod. In spoznavamo, da je demokracija v tržni družbi najdražja javna dobrina.