Opletanja

dr. Bogomir Kovač

22. 11. 2013  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Slovenska vlada od prejšnjega petka kratkoročno slavi, in to upravičeno. Opravila je pomemben politični posel glede sprejema proračuna in politične zaupnice vladi, dobila je potrditev iz Bruslja in se hkrati v dobro pripravljeni finančni akciji tudi zadolžila. Vse je bilo pripravljeno v slogu enega zamaha, kar utrjuje notranje samozaupanje in zunanjo kredibilnost vlade. Očitno tudi EK pod težo sedanje recesije opušča politiko ostre fiskalne konsolidacije in opozarja na problem plačilnobilančnih neravnotežij. Teden sprememb in upanja, do decembra, ko bodo finančni ministri odločali o evropskih ukrepih in bomo doma vedeli za okvire sanacije bank.

Navidezno vladna samozavest in bruseljski zasuk nista bila povezana, dejansko je šlo za razmeroma usklajeno akcijo. Vlada je očitno imela resne namige, da EK želi podpreti njene politično-ekonomske namere in si ne želi Slovenije kot nove krizne države. Hkrati vlada zvesto sledi njenim napotilom. To sicer spravlja v obup sindikate in zunajparlamentarno levico, hkrati pa spodkopava namero opozicije, ki je najprej grozila s »trojko«, sedaj pa se zaletava v samo zadolževanje.

Toda tukaj so vsi na tankem ledu. Vsa naša zadolževanja v zadnjih nekaj letih so bila bolj previdnostne narave, izpeljana vedno dražje in bolj nespretno, kot bi lahko pričakovali. Lani se je Šušterič zadolžil po še višji ceni in ob presežni ponudbi, v letošnji Čuferjev majski nakup se je na nenavaden način vmešala bonitetna hiša Moody’s. To pomeni, da nas niti posredniki niti drugi deležniki in kupci ne jemljejo posebno resno. Zadnja zadolžitev ni ničesar posebnega. Zaprta prodaja je enako legitimna kot odprta, ni nič manj »tržna« od druge, o čemer česnajo nekateri finančni poznavalci, donosnost pa je odvisna od ocene tveganosti države, ki je polna subjektivnih pričakovanj. Zdi se, da je vlada želela preseči možno likvidnostno tveganje, časovno razmejiti dodatno zadolževanje v letu 2014 in dobiti nekaj manevrskega prostora pri servisiranju javnih financ in pričakovani sanaciji bank.

Zgodba s cenejšim zadolževanjem pri ESM, s katero opleta Janša, je seveda nov zgled slabe presoje in cenene manipulacije. Ta evropski institucionalni mehanizem dejansko še vedno deluje začasno, izposoje so izredne in velike (Španija), povezane tudi z zloglasnim delovanjem slovite »trojke«. Doslej je »cenejši denar« povsod povzročil recesijo in povečal družbene stroške krize. Vse skupaj je za zdaj omejen in precej zgrešen projekt EU, ki bo morda zaživel ob uresničevanju bančne unije po letu 2014. Za splošno finančno pomoč danes nima dovolj sredstev, za normalne intervencije očitno ni pravi trenutek. To je precej neuporabno orodje, zato je Janšev predlog strel v prazno. Težava pa je drugje.

ECB po letu 2008 ne skrbi zgolj za zagotavljanje cenovne stabilnosti, temveč se ukvarja predvsem z likvidnostjo bančnega sistema. Toda še vedno ne deluje kot klasični zadnji posojilodajalec, ki bi lahko kupoval državne obveznice članic. ECB danes s programom OMT zagotavlja likvidnost, ki načelno omogoča samo očiščenje bank pred dokapitalizacijo. Če bi se lotila tudi trga državnih obveznic z monetizacijo državnega dolga, bi dodatno razbremenila domače banke, znižala tveganja in visoke obresti na zasebnih finančnih trgih. Moralni hazard je tu drugotnega pomena. Žal pa dokapitalizacija državnih bank ostaja v domeni davkoplačevalcev, kar je naš problem. Toda tega tudi EMS ne rešuje.

EU očitno spoznava, da je stroga in hitra fiskalna stabilizacija kriva za recesijo. Po novi oceni našega proračuna smo iz problematične države pristali v drugem razredu, takoj za Nemčijo in Estonijo.

EU očitno spoznava, da je stroga in hitra fiskalna stabilizacija kriva za sedanjo recesijo, ki je še zdaleč ni konec. Po novem razrezu in oceni našega proračuna smo iz problematične države nenadoma pristali v drugem razredu, takoj za Nemčijo in Estonijo. Žal to več pove o zmedi arbitrov kot o naših fiskalnih dosežkih. Zato pa je pomembnejši drugi poudarek, da EK postaja pozornejša do uravnoteženja zunanje trgovine in da jo zanima poleg fiskalnih ravnovesij tudi plačilnobilančno uravnoteženje. Fiskalno konsolidacijo lahko stlačite v posamezno državo, zunanjetrgovinsko zahteva ravnotežje in usklajevanje na ravni EU. Če ima Nemčija velike zunanjetrgovinske presežke, to povzroča primanjkljaje drugod. Zato EK prvič sproža dobro vprašanje, kaj bo storila Nemčija pri njegovem znižanju, da bi pomagala pri izvozu in oživljanju rasti drugih članic.

Tudi tukaj smo pri starih orehih. Nobelovec R. Mundell je že zdavnaj opozoril na protislovnost, ki tare sedanje evroobmočje. Ne morete imeti hkrati prostega pretoka kapitala, fiksnega tečaja, cenovne stabilnosti in monetarne avtonomije. Dejansko se ta nasprotja danes kažejo prek plačnih razlik (»notranje devalvacije«), širokih pribitkov obrestnih mer, zadolženosti in težav s suverenostjo monetarne politike ECB. Rešijo nas lahko različna inflacija, visoka mednarodna mobilnost proizvodnih dejavnikov, prerazdelitev stroškov na račun javnega sektorja … Toda namesto ekonomske konvergence dobimo tedaj politično divergenco. Finančna kriza tako povzroča krizo demokracije, socialna nestabilnost ogroža mir in blaginjo. Zdi se, da so za EU plačilnobilančnih neravnotežja lahko celo usodnejša od fiskalnih. Mundllova trilema je dejansko dilema, kako naj evro združi politično suverenost in ekonomsko globalizacijo.

Kaj torej vemo več po petkovi dolgi noči? Najprej, da je fiskalna politika sedanje vlade kljub zmedi in zaletavosti bolj kredibilna od Janševe. Drugič, da EU opušča del svoje fiskalne in monetarne ortodoksije. Morda je najbližje resnici J. C. Junkers, bivši vodja evroskupine, da evropski politiki vedo, katera politika je prava in dobra, ne vedo pa, ali jim prinaša volilno zmago. Zdi se, da v Sloveniji velja ravno nasprotno.