Kaj pa H. P. Noordung Airport?

Vlado Miheljak

29. 11. 2013  |  Mladina 48  |  Dva leva

Slovenska država zagotavlja italijanski in madžarski narodnosti v samostojni Sloveniji vse pravice, kakor so določene z ustavo in zakoni ter mednarodnimi akti, ki jih je sklenila in jih priznava SFRJ. Prav tako zagotavlja vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, vsem s stalnim bivališčem v Sloveniji pa, da lahko pridobijo državljanstvo Slovenije, če to želijo.
— Iz izjave o dobrih namenih Skupščine Republike Slovenije (6. decembra 1990)

Očitno ima vsaka avtoritarna klika, ko se dokoplje do moči in oblasti, tudi v nominalno demokratičnem režimu svoj »Barbara rov«. Pa ne da bi enačili grozljive povojne zunajsodne poboje ali zakopavanje kar živih tistih, ki so dočakali srhljivi konec v onem zloglasnem rovu, z manj krvavimi političnimi obračuni med osamosvojitvijo in po njej, ampak v tem smislu, da se avtoritarni ljudje, ki pridejo do posesti moči, težko odrečejo skušnjavi, da bi obračunali ne le z drugače mislečimi, ampak tudi s tistimi, ki po etničnih, rasnih ali kakšnih drugih partikularnih, nepolitičnih znakih ne sodijo v »volksgemeinschaft«. Slovenska osamosvojitev se ni zgodila tako gladko, tekoče in viteško, kot je to morda videti iz vesolja.

Desetdnevna vojna je bila z vidika kasnejših krvavih riht v drugih delih skupne države resnično operetna, je pa vsaka žrtev in vsaka smrt na enak način tragična in nesmiselna. A vojne, tudi operetne, pač povzročijo žrtve, ne le kot namerno, ampak tudi kot kolateralno škodo. Zato je z vidika zlih namer resnični madež slovenske osamosvojitve izbris tisočev tistih, ki jih je življenje pripeljalo v Slovenijo in so bili ob razpadu skupne države tu stalni prebivalci. Šlo je za namerni izbris, na podlagi zavestnega in jasno kalkuliranega peklenskega načrta.

Obljube in zaobljube mlade slovenske države so bile drugačne. Šestega decembra 1990 je (takrat še) Skupščina Republike Slovenije objavila Izjavo o dobrih namenih. Izjava je vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti zagotavljala pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, vsem prebivalcem s stalnim bivališčem v Sloveniji pa pridobitev državljanstva. Izrecno je tudi poudarila, da vzpostavitev samostojne slovenske države ni usmerjena zoper nikogar v Jugoslaviji niti zunaj nje ter da se enaka pravica priznava tudi drugim narodom v Jugoslaviji. S tem proglasom, ki je bil med drugim tiskan še v »dvojezični« slovensko-srbohrvaški varianti, so politiki takrat hodili po Sloveniji in prepričevali vse, tudi Neslovence, naj izglasujejo neodvisnost celo kot svojo varnost. A ta proglas je bil dejansko paravan, za katerim so veljaki takratnega Demosa snovali peklenski načrt. Le nekaj dni po proglasu o dobronamernosti, ki je bil namenjen snubljenju glasov skeptičnih neslovenskih stalnih rezidentov in morda še bolj pomirjanju nenavdušene mednarodne javnosti, je Jože Pučnik 16. decembra 1990 brez dlake na jeziku, neposredno in z njemu lastno verbalno robatostjo razkril, kako on, eden ključnih mož osamosvojitve, vidi »končno rešitev jugoslovanskega vprašanja«. Moj (!) Ljutomer je, nič kriv in nič dolžen, zaradi te Pučnikove grobe prostodušnosti dejansko postal nekakšen slovenski osamosvojitveni Wansee. Ne bi sicer zloglasnega načrta holokavsta enačili z »administrativnim genocidom« (izraz dr. Repeta), a iz povedanega veje, da gre za zavesten načrt »končne rešitve«. Kako sicer razumeti Pučnikove besede: »Ne delajmo si utvar, kajti tukaj ne gre za nacionalno, ampak za socialno vprašanje. Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. Če hočemo v Republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namreč morali uvesti nekakšna merila pri dajanju državljanstev. Ne pojdimo v navidezno demokratičnost, s katero bi si ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati. Zavedati se moramo, kaj je v okviru Slovenije po socialni plati mogoče reševati in kaj ne – nacionalna plat vprašanja je namreč drugotnega pomena. Tukaj si urejamo skupnost, ki si od vsega začetka mora zagotoviti življenjske pogoje, pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo … Potrebno bo izračunati – tudi demografsko – kakšni posledični problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji. Osebno se bom z vsem vplivom, ki ga imam v socialdemokratski stranki, zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. Knina v Sloveniji ne maramo in danes imamo možnost, da te stvari humano, socialno in pravno demokratično rešimo. Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov in nobene mitingaške demokratičnosti, ki bi nam ustvarila težave, s kakršnimi se srečujejo Angleži, Francozi, Nemci in ostale države, ki so obstajale v kolonialni dobi. Slovenija se s temi dodatnimi problemi po mojem ne sme obremenjevati.« Pučnik, ki so ga pogosto nosile emocije, je verjetno razkril več, kot je hotel: 1. ne bomo avtomatsko sprejeli zatečenega stanja; 2. uvedli bomo kriterije (!) za dodelitev državljanstva; 3. dediščino Jugoslavije bomo odpravili, če bo treba, tudi na neljub način; 4. ne bomo v svojih nedrih vzgojili Knina; nobenih kompromisov ne bo … Noben očitek dekontekstualizacije izjave tukaj ne vzdrži. Pučnik je bil dejanski arhitekt, Bavčar zgolj izvršitelj sramotnega izbrisa, ki je Slovenijo moralno hudo zaznamoval in tudi materialno obremenil za več desetletij. Zato se strinjam s kolegom Sobanom in vsemi tistimi, ki dvomijo o primernosti poimenovanja osrednjega slovenskega letališča s Pučnikovim imenom.

Imam pa konstruktiven predlog. Pučnika umaknimo oziroma izbrišimo elegantneje, kot bi on priseljence. Dogovorimo se, naj letališča ne nosijo imen politikov, ampak letalcev. Če bi brniško nosilo ime vesoljskega vizionarja mednarodnih razsežnosti in odmevnosti Hermana Potočnika Noordunga, ne bi bil prikrajšan nihče. Tudi tisti ne, ki jim je Pučnik »bil navdih in vzor«. Pa še bolj svetovljansko se sliši: H. P. Noordung Airport. Kajne?