Uganka na vrhu

Janko Lorenci

29. 11. 2013  |  Mladina 48  |  Kolumna

Alenka Bratušek zbuja boljši vtis kot še pred nekaj meseci. Še vedno pa osebno in politično v marsičem ostaja neznanka.

Njena avtoriteta v stranki se je povečala, a ni nesporna. Še kar uspešno je prestala spopad z Jankovićem, toda boj za prvenstvo še ni odločen. V njen prid je, da poslanci PS zdaj vedo, da bo vlado in stranko najbrž vodila kar do rednih volitev. Nekaj več avtoritete ima tudi v koaliciji, težavni kot hudič.

Osebno postaja samozavestnejša, boljše tudi nastopa. Sama po sebi se ne zdi konfliktna, a zna biti javno zelo trda; jurišniki SDS v parlamentu zdaj vedo – kakšna razlika v primerjavi s Pahorjem –, da bodo na svoje naskoke dobili oster odgovor o lastnih grehih.

Deluje dobronamerno in zbuja vtis, da ni politični mačo, ki v politiki išče predvsem moč, ki jo potem zlorablja (Janša), ali vidi v njej ogledalo za svojo bleščečo podobo (Pahor). Samozavest ji daje tudi poznavanje javnih financ, v tem času zelo pomembno.

Doslej se je največ ukvarjala z grožnjo državnega bankrota in odvračanjem trojke. S tem sta tesno povezana sanacija bank in oživljanje gospodarstva, ključni temi. Manevrski prostor na tem področju je majhen, a ga je doslej kar obvladovala, skupaj s Čuferjem, ki ga je po dobrih novicah iz Bruslja pred kamerami prav čustveno objela. Minister je njen najtesnejši sodelavec, glede obrambe pred trojko dragocen, sicer pa problematičen, saj se zdi neoliberalno prepariran. Res pa zna včasih popuščati, morda tudi pod premierkinim vplivom.

Grožnja trojke se je zmanjšala, vendar ni dokončno odvrnjena. V senci prizadevanj za državno likvidnost tečejo druge, nič manj usodne reči: kaj bo z javnimi službami in s prestreljenostjo politike z lobiji, kaj z državnim premoženjem, kaj s politično higieno. To so področja, ki bodo Bratuškovi – poleg stanja gospodarstva – pomagala preživeti ali jo pokopala. Na vseh je, kot kaže tudi Gantarjev odstop, z nadaljevanjem krize čedalje bolj napeto, Slovenija pa na prelomnici.

Kam bo zanihala, je odvisno tudi od premierkine integritete in vpliva, prav tako od njenega politično-nazorskega profila. Po slabem letu na oblasti, ko v preprečevanje državnega bankrota ni tlačila ideologije, kot je to počel Šušteršič, bi jo lahko označili za pragmatika in tehnokrata. Seveda pa ideološko ni nepopisan list. Na prvi pogled se zdi dokaj značilna predstavnica slovenske leve politične srenje; libertarna, na socioekonomskem področju pa pod vplivom neoliberalnih dogem o privatizaciji, vitki državi itd.

Trdno tega ne vemo. Premierka daje od sebe različne signale in včasih hodi po nevarnem robu. Res upravičeno zavrača trojko, a lahko sama postane domača trojka. Tu je meja med izsiljenim početjem (zaradi krize, pritiskov EU) in početjem zaradi lastnih nazorov zabrisana. Pomemben preizkus premierkinega nazorskega profila, sposobnosti in vpliva bo reševanje krize v zdravstvu, ki je ni mogoče rešiti brez globokih rezov v anomalije tega za ljudstvo najobčutljivejšega podsistema. Pomemben test bo tudi usoda načrtovane razprodaje »srebrnine«. Če se zunanji pritisk res zmanjšuje (Barrosova komisija se mehča in izgublja kompas), ekonomska obzorja pa vsaj malo jasnijo, bi se morala vlada absolutno odpovedati samomorilski razprodaji državnega premoženja, še zlasti kakega Telekoma in drugih donosnih, razvitih sistemov. Seveda pa mora naposled poskrbeti, da bo upravljanje teh sistemov postalo zdravo, čeprav tudi tako ne bo utišala pobesnelih zanikovalcev nacionalnega interesa. Tu bo Bratuškova pokazala, ali je odgovoren politik, ki ni zadrt ideolog (privatizacija über alles) in ki gleda čez svoj mandat.

Enako pomembno je vprašanje politične higiene. Če bo ostala zanikrna, ljudstvo kljub morebitnemu ekonomskemu okrevanju ne bo imelo od tega nič, saj bodo rezultati izginili v črni luknji klientelizma, sumljivih bratovščin itd. Niti gospodarstvo brez večje politične higiene ne more zacveteti. Nesnaga ta čas kar buta na dan in kaj se tudi premakne, toda Bratuškova se pri tem v glavnem samo odziva na bes javnosti, namesto da bi igro vodila sama. To je premalo, veliko premalo.

Če njena osebna vloga pri vodenju države res narašča, se veča tudi njena odgovornost. Tu smo v zadregi: za osebo, ki zaseda najmočnejši položaj v državi in se zdi dobronamerna, ne vemo, kakšno vlogo igra v resnici. To je del begajoče in škodljive splošne zmede, ki vlada v državi. Bratuškova ostaja uganka zaradi sebe same, zato ker je položaj težaven in je včasih treba vleči dvorezne poteze, ker je še premalo časa na oblasti in ker se najbrž še vedno formira. V njenem in splošnem interesu je, da se ta podoba čim bolj in čim prej zjasni – v pozitivno smer, seveda.

Njen poglavitni problem je preprost, a mogočen: če hoče biti uspešna, koristna premierka, se mora zelo dvigniti iz povprečja političnega okolja, ki mu pripada, in to na ekonomski, ideološki in političnohigienski fronti. To so zamočvirjena območja, iz katerih se je težko prebiti, ker so obsežna, povsod okoli nje in celo v lastni stranki. To je naporna in bolj tvegana pot, a edino perspektivna tudi zanjo osebno. Osnovni pogoj za to je (poleg nekaj poguma) volja biti drugačen.

Ponavljamo: pod Bratuškovo iz različnih razlogov, ki se ne tičejo samo nje, kakega velikega preloma v vodenju in položaju države ne moremo pričakovati – preveč ostaja pripadnica in ujetnica etablirane slovenske politike, spreminjanje statusa quo pa je težavno. A tudi znotraj tega omejenega prostora ostaja prostor svobode, ki ga lahko izkoristi ali pa ne.