Po odstopu

Janko Lorenci

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Kolumna

Umik vrha KPK je še zmeraj uganka. Je odstopil, ker namerava vstopiti v politiko? Je računal na množičen protest in lažjo uveljavitev svojih zahtev? Je preprosto utrujen? Je kaj sporno s pravnimi podlagami za delo komisije ali pa ima kdo njenih članov kaj na vesti?

A verjemimo temu, kar so vodilni KPK rekli sami: odstopamo iz protesta, ker je korupcija obupna, naše kritike ostre, politika, glavni naslovljenec odstopa, pa ne stori nič.

Tako je obglavljena ena redkih slovenskih ustanov z avtoriteto, zaupanjem javnosti in dokajšnjim vplivom. Naredila je veliko; med drugim zrušila nevarno Janševo vlado in onemogočila Jankovića. Njene zasluge so nedvomne.

Vendar ji je mogoče kaj tudi očitati. Najbolj odstop – prehitro je vrgla puško v koruzo in s tem morebiti vzela pogum in zagon nekaterim drugim institucijam in osamljenim borcem proti korupciji. Odstop bo okrepil splošno malodušje, občutek, da se ne da nič spremeniti. In tako po svoje zanikal delo, s katerim je KPK dokazala nasprotno. Glede načina dela je morda delovala preveč inflatorno; raje bi se lotila manj primerov, a teh velikih, in jih pošteno obdelala.

Odstop je dvorezen tudi zato, ker je njegova utemeljitev skoraj katastrofična, a dokaj splošna. To pride prav mogočnemu taboru ljubiteljev slabih novic, lovcev v kalnem in neoliberalcev (vse javno je zanič, privatizirajmo!).

Komisija bi morala ravnati drugače: ostati, priti na dan s prepričljivo ostro oceno, postaviti politiki, ki bo s približevanjem volitev vedno ranljivejša, konkretne zahteve in trajno pritiskati nanjo. S svojo avtoriteto bi sproti vrednotila posamične primere, prek njih komentirala splošnejše stanje in tako še naprej vplivala, če nič drugega na volivce in prihodnje volitve. Odstopila je prelahkotno – vsaj za zdaj se zdi tako.

Slabo je tudi to, da ne vemo, kdo bo nasledil dosedanje vodstvo KPK. Odločitev je v nezanesljivih Pahorjevih rokah.

Odstop bi načeloma lahko bil ostro, učinkovito opozorilo zlasti za politiko. Toda če je ta politika taka, kot jo opisuje KPK sama, gesta nanjo ne bo vplivala, volivci pa bodo nanjo kmalu pozabili. Če bo nova KPK slabša od sedanje, bo torej največji dobičkar prav korupcija.

Kljub temu čakamo, kako se bo odzvala premierka. Gotovo ve, da je pošteno, nekoruptivno delovanje krhkega pogona, ki se mu reče država in družba, enako pomembno kot ekonomija. Spremembe protikorupcijske zakonodaje in prakse je dolžna izboksati, tudi če tvega svoj položaj. Uspešno zatiranje korupcije pa bi zanjo postalo prava zlata jama. Če bi se začela korupcija lomiti, bi bila to reforma vseh reform.

Takoj po dilematičnem odstopu se je zastavilo vprašanje: kaj storiti, da umik ne bi nekoristno izpuhtel v prazno. To se bo, žal, zgodilo, če bo sledilo mirovanje.

Dobro bi bilo, če bi najprej sledil velik javni protest na ulicah, fizični izraz jeze zaradi korupcije. Nekdo bi ga seveda moral organizirati in mu dati ustrezno vsebino. Zahteve po odstopu vlade so nesmiselne in oblast se zanje tudi ne bi zmenila. Drugače pa bi v ozračju po odstopu KPK lahko delovale jasne in konkretne protikorupcijske zahteve. Če bi protest sklicala široka aliansa – Iniciativa za demokratični socializem, Solidarnost, Trs, Iskra, Cerarjeva in Šoltesova skupina, kak pameten sindikat …, bi lahko bil shod množičen, teža zahtev pa večja. Tu sodelovanje omenjenih in drugih skupin ne bi smelo biti težava, saj je korupcija tematika, ki bi jih morala povezovati, ne pa ločevati.

Odstop KPK bi s takim protestom dobil nadaljevanje in smisel, oblast bi se znašla pred bistveno močnejšim pritiskom, kot če se ne bi zgodilo nič.

Za tak protest je še nekaj časa, čeprav se naboj, povzročen z odstopom, zmanjšuje. Če tak protest – kot se je zgodilo - zgolj na svojo roko skliče malo znana skupina, pa se praviloma sfiži. Skratka, ni vseeno, kdo in kdaj protest skliče, kako ga pripravi, utemelji itd. Minulih vstaj ne moreš oživljati na silo na stari način.

Morda tudi pestra in široka sestava organizatorjev ne bi mogla zbobnati na kup poštene množice. Torej bolje, protesta ne sklicati? Taka logika bi bila ziheraška, ziheraštvo pri vsaki nastajajoči politični sili pa je sinonim za poraz. Vnaprejšnja sprijaznjenost z domnevno pasivnostjo množic prej ko ne govori o lastni pasivnosti in odsotnosti tiste napadalnosti, ki je nujno potrebna, da prodreš v medije, zavest ljudi in od časa do časa tudi na ulice.

Uličnih protestov – vsebinsko jasno fokusiranih, ne več splošnih, kot so bile vstaje – ne gre odpisati, nasprotno – politiko mehčajo vsaj toliko kot ideje in programi. Ostajajo torej aktualno sredstvo za pritisk na politiko in opozarjanje nase. Tudi če bi bil protest slabo obiskan, bi prinesel vsaj dokaz, da alternativa zna sodelovati. Tudi to sposobnost je treba včasih jasno demonstrirati. To še ne pomeni, da se razlike med alterskupinami zato brišejo ali da je treba sodelovati z vsakim, ki se razglasi za alternativnega. Delovanje proti korupciji pa je alternativi pisano na kožo, saj edina ni okužena s to boleznijo.

Janša se tudi zdaj gre staro strategijo – čim slabše, tem boljše – in se zavzema za ukinitev KPK. To je prozorno, maščevalno in butasto. Toda SDS je dovolj trdno zasidrana, da jo utegne kljub njeni dokazani škodljivosti spet naplaviti na vrh. Alternativa, ki se šele predstavlja svojemu prvemu in edinemu zavezniku – množicam –, s strategijo čakanja na splošni zlom in šibkega opozarjanja nase ne more in ne sme računati na uspeh. Obnašati se mora kot živ, pozoren skupek idej, oseb, drugačnosti.